.
 
.

Ko je oslica zagledala angela

Avtor: , Prevajalec: Andrej Pleterski
5 (1  ocena uporabnikov )

.
Redna cena: 33,10 €
Predvideni rok dobave: 7-9 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

Opis

Kot se na prvi pogled zdi, da je Nick Cave najbolj nenavaden Avstralec, to velja tudi za njegov prvi roman Ko je oslica zagledala angela (And the Ass Saw the Angel, 1989). A le na prvi pogled. Cave je roman pisal, po njegovih navedbah, v precej skrajnih in obsesivnih razmerah, v obdobju, ko je živel v Zahodnem Berlinu, tik pred padcem Berlinskega zidu: »Bil sem precej odtujen od sveta. Zelo obsedeno obdobje.« Ob tej izjavi bi si lahko zamislili precej kaotičen roman, vendar nas preseneti njegova verističnost, močna nazorna zgodba in fabulativna kvaliteta, ki si jo je avtor dobro zamislil.
Roman se dogaja v Ukulorski dolini, dogajanje pa se vrti okrog verske ločine ukuliti. Nick Cave v Oslici temeljito razišče zgodovino okvarjene psihe svojih likov in splete izjemno slikovito in silovito povest o ozkogledi verski licemernosti, ki se nasilno sooča z dušo drugačnega posameznika in ga pahne na rob in čez. Kot njegovi glasbeni liki, ki se opotekajo ob robu civilizirane družbe, pijani in umazani in osamljeni, se tudi glavni lik romana Evkrid znajde v svetu, za katerega avtor ni predvidel nobene utehe, zgolj nelagodno zavetje za zidom »normalnosti«.
Ko je oslica zagledala angela je danes kultna knjiga v vseh angleško pišočih kulturah in tistih mnogih, ki premorejo njen prevod. Predvsem bralci pa so jo v zaupanju, da je enako nepopisna kot Cavova glasba, vzeli za svojo. V njej je avtor ozvočil žalost v samoti odrinjenosti. Ne preseneča torej, da ji je odmeril neprimerno več prostora kot lepoti, nedolžnosti, ljubezni, dobroti. A kot dokazuje njegov roman, si v literaturi hrepenenje in žalost mesto izborita veliko lažje, saj sta po svoji naravi bolj intimna in ne pod tolikšnim pritiskom ihte in nuje glasbene industrije. Delo se sicer bere kot logični podaljšek temačnega sveta, ki ga je ustvarjala že njegova glasba, vendar si v njem neobremenjen z dolžino posamezne skladbe končno lahko da duška in preveri svoj ustvarjalni in domišljijski domet, ki sega do nebeških višav.

ODLOMEK:

Tistega jutra, ko sta se rodila, je plodnico prvi pretrgal njegov brat, in kakor bi prav tisto edino zavzeto dejanje zakoličilo nasprotno precedenčnost pri inertnosti v njegovem nadaljnjem življenju, se je Evkrid, takrat brezimen, oklenil bratovih peta in štrbunknil na svet v vsej veličastnosti nepovabljenega gosta.
Opoldansko sonce se je vrtinčilo na nebu kot staljen vijak in se zadiralo v tanko streho in katranaste deščene stranice kolibe. Notri je za svojo mizo sedel ata, obkrožen s svojimi domišljenimi umotvori iz vzmeti in jekla, se pri tem potil v pasji vročini, podmazoval svoje pasti in si zaman skušal osamiti ušesa pred pijanskimi izbruhi svoje žene, ki je dajala vse štiri od sebe in tulila na zadnjem sedežu starega pogorelega ševroletka. Ponos kupa odpada, tale na opeke postavljeni avtomobil za kolibo, kot nekakšna velikanska školjka, ki jo je v gnusu odvrglo nekakšno predimenzionirano plazeče gomazilo.
Tam je v porodnem zvijanju kričala njegova maliganska soproga spričo čudeža, ki je nabrekal in brcal v njej, medtem ko je na zob dajala steklenico lastnega domačega belega jezuščka, majala nakoljenega ševroletka ter stokala in vpila, vpila in stokala: »Ata! A-ta! A-ta-a!« dokler ni zaslišala, kako so se odprla vrata kolibe, in nato, kako so se zaprla, nakar je vzela od jutra slovo in prešla v nezavest.
»Preveč nažgana za potiskat,« je pozneje Evkridu pravil ata.
V poskusih, da bi steklenico žganja osvobodil iz njenega umazanega prijema, zakaj celo neprisebna se je je še naprej oklepala, je ata steklenico previdno razbil na rjastem repastoplavutem avtomobilskem zadku.
Za babico je vzel intuicijo, velik stekleni odkrušek pa za rezača, svojo obnemoglo nosečnico razkrečil in ji oblil intimne predele s tropinovim žganjem. V verižnih kletvinah, ki so mu drle iz ust, in ob brenčanju vsega živega poletnega mrčesa, ob sončnem nebu, daleč naokoli brez oblačka, po peklenskem kriku in izbruhu izcedkov, sta ven telebnila dva slinasta snopa.
»Jezusmarija! Dva!« je vzkliknil ata, a je eden kmalu umrl.


V kolibi sta na mizi drug ob drugem, s časopisnim papirjem obložena, stala zaboja. Živalske pasti so bile premaknjene in razobešene po zidovih.
Dva zaboja, v vsakem dete. Ata je poškilil noter.
Od nobenega niti glasu, oba sta ležala dokaj mirno na hrbtu, gola kot ob rojstvu, z očmi pa široko odprtimi in begavimi. Ata je iz hlačnega žepa izvlekel oglodan konček svinčnika in se z nezaupljivim pogledom sklonil k malčkoma ter pri dnu posteljice prvorojenca napisal »št. 1«, potem ko je oslinil konico, pa še »št. 2« na posteljico, v kateri je ležal Evkrid. Zatem se je vzravnal in se oziral od enega proti drugemu, kar sta mu eden in drugi vdano vračala.
Imela sta nenavadne mandljaste oči z nekoliko nabuhlimi vekami v odsotnosti trepalnic, modre, a tako blede, da so mejile že na rožnate; zaverovane, zavzete, nikoli pri miru, niti za hip – toliko bolj se je zato zdelo, kakor da te čudne oči plovejo, plovejo in lebdijo in drhtijo v jamicah brez trepalnic.
Evkridek je zakašljal, odsekano, da mu je drobni rožnati jeziček pljusknil ob zgornjo ustnico, nato pa se spet zvil nazaj. In kakor bi čakal na znamenje in ga prepoznal v Evkridovem negotovem suhem kašlju, je hrabri prvorojenček zaprl oči in utonil v sen, iz katerega se ni več predramil.


»Zbogom, brat,« sem si rekel, ko je oddrsel, in eno celo minuto sem mislil, da se tudi sam pogrezam, pizda, takšen mraz je vel od njegovega umiranja.
Potem je skozi mirno noč zajadrala bučna vihra njenega kuzlovja, moje matere, mame, ki je robato vreščavo psovala skozi sam anus prostaštva, pri tem pa udrihala po ševroletkovi stranici in se oglašala: »Kjee je moja flaša!«
»Kjeeee je mooja flaša!«


Ata mi je okrog gležnjev in prsnega koša namestil improvizirani prisilni sponi, s čimer me je primoral, da sem se v zaboju – svoji posteljici – obdržal v vodoravni legi – a sem si, ker me je nažirala neizmerna potreba po opazovanju, česa se je moj brat nakanil zdaj, ko se je tako na vrat na nos pognal v Večnost, prizadeval dvigniti glavo v upanju, da bi ga s stegovanjem vratu s pogledom vsaj bežno ošvrknil.
Potem ko so me brez opozorila zvlekli v Življenje, izvrženega iz zapitih sesirkov nosečnosti – ah, tiste čumnate, v kateri sva kar plula in plula! – sem se zdaj še vedno otresal zaprepadle rojstne travme, zato je moje pojmovanje te končne Skrivnosti, kot si prav lahko predstavljaš, bilo sramotno nepoučeno. Hočem reči, kako bi naj vedel, da je Smrt tako sakramensko smrtna?
Naj obrnemo tako ali drugače, priveze, naj sem še tako rogovilil in se silil, nikakor niso popustile – ne, kar niso popustile, da sem naposled opustil sleherno upanje. Kar obležal sem tam od silne tlake, brez sape, in mislil, res, mislil na rajnkega brata poleg mene v gajbi za sadje, mislil na to, kako pri vragu bo prišel do Nebes, če ima vsaj pol toliko težav kot jaz pri rahljanju teh spon?
Vendar mi je pri tem prvem, velikem, jalovem in naposled preroškem boju uspelo izviti eno ročico na svobodo – z enim samim členkom, velikim kot ličinka, pa sem odtrkal sporočilo s pomočjo sistema šifriranih trkljajev, tipljajev in opuščajev, ki sva jih z bratom dognala v času plovbe v brbotavi drhtavici maternice.
Ne -- pozabi -- svojega -- brata -- odgovori
Brat pa nič. Še v drugo sem odtrkal isto, na koncu pristavil prosim, ampak spet nič. Prosim. Prisebno sem mu razložil, kakšno je Življenje, in ga povprašal, ali je v Smrti razvil kakšno posebno sposobnost. Moja znamenja pa so postala vse bolj roteča in nepovezana. Jalovi trkljaji so zveneli votlo in samotno, ko so neodgovorjeni obviseli nad mojim zabojem.
Življenje -- je -- slabo -- je -- pekel -- znaš -- leteti -- pekel -- pekoč -- pomoč
Končno sem se obvladal in z zdaj odrgnjenim členkom v joku po notranji strani svojega zaboja odtrkal poslednje sporočilo.


Padla je noč – zdaj to vem – toda ležeč vznak pod jarmom sem v svoji osami z vse večjim prezirom opazoval, kako je predirna dnevna svetloba postajala mrakobna, nabita z bizarno glasbo temine – skoviki, nenehnimi kriki, švigi, pošastnimi tuleži – da sem mislil, da je napočil konec sveta.
Nastopil je bil sodni dan in edino moje početje je lahko bilo ležanje tam – da, in lahko rečem, da sem počenjal točno to – ležal tam in se prepuščal, da me požre trdota teme, v čakanju na skrinjo zaveze in blisk in glasove, grome, potrese in bijočo točo.
Počasi je moj svet zastrl mrtvaški prt strahu in črnjave senčave, in ko nisem več videl ničesar drugega kot najtršo temoto, sem zaslišal zloslutne korake, svinčene in nestalne, ki so prečili verando in zastali za vrati.
Pritajil sem se v zaboju.
Neznansko je zaškripalo, ko so terasna vrata zanihala, slišati je bilo tipanje za zapahom, gromoglasen »Jebem ti vrata«, izbruh bele svetlobe, zaletotresk vrat, obupno riganje – in v sobo se je strmoglavo prebila moja mati, se slepo opotekla mimo in izginila na drugi strani.
S stropa je neposredno nad mojo posteljico visela samotna gola žarnica. Žgoče je pulzirala, brezsramno in hipnotično, jaz pa sem ležal na hrbtu in čedalje bolj nevoljen opazoval vse številčnejši nočni mrčes, zgrnjen okrog brenčavega interesnega središča. Nemočno sem opazoval, kako je vsako minuto ali kaj takega kakšna prevneta vešča ali mušica ali muha trčila v smrtonosno žarnico, da ji je krilca in dlačne pritikline scvrlo v pepel. Njeno jalovo opravilo se je zatorej končalo z vpijočim spustom, brez izjeme padcem v notranjost zaboja za sadje, v katerem sem ležal jaz. Vrteči mrčesoidni amputiranci so mi smetili zaboj – umirali grozljive smrti, njihove poslednje agonije so potekale v vsesplošni vpijoči ekscesnosti meni pred očmi, in naposled učakali svoj bridki konec, oropani življenja – na smrt mrtvi.
Tedaj sem dojel, zakaj se mi je moj blagi pokojni brat zdel tako pokorjen. V njem ni bilo več Življenja. Samo Smrt.

.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Nick Cave

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
Oče učitelj književnosti. Mati knjižničarka. Sin pisatelj. Če v bistvu ne bi bil glasbenik z dvema romanoma. Ali pa romanopisec s premalo časa za vse talente. Če ne bi bil neuvrstljiv. Glasba je njegova rdeča nit, kjerkoli je, karkoli počne. Njegov svet je gnusen z razlogom, in črn, tako se mu riše, pa naj piše o čemerkoli. To si priznava: »Gojim nekako melanholičen pogled na svet. In gnus do njega. Ne morem se ga znebiti. Svet je gnusen. O tem ni debate.«
Dokler ne vstopi ustvarjanje in umetnost, kjer njegova domišljijska luč prične tleti. Meni, da so poezija, likovna umetnost, glasba nekakšen protistrup naravi sveta, temu, kar kot ljudje počenjamo s planetom. Protistrup njegovemu gnusu. In svoje mesto je skozi leta spoznanja našel tudi za Boga: »Včasih je težko pogledati svet in se vprašati, kje na tem svetu obstaja Bog. Morda obstaja v poeziji in umetnosti in naravi, takih stvareh.«
Zanimanje za umetnost Nicka Cava s časom ne upada, četudi je skozi velika vrata stopil že pred več kot tremi desetletji, generacije pa se menjujejo. Prav tako avtor, kar je zavidanja vredno, iz svoje čarobne vreče vselej privleče novo ustvarjalno svežino, obenem pa ne odstopa od svoje za mnoge dolgočasne večdesetletne delovne discipline pisarniškega delavca z evropskim delovnim časom in kakšno naduro. Ki se obrestuje. O njegovi plodovitosti pričajo novi in novi albumi, novi roman in scenariji.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 328
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9789612415501
  • Mere izdelka vxš: 15 × 23,5 cm
  • Založba Modrijan Založba, d.o.o.
  • Avtor:
  • Prevajalec: Andrej Pleterski
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (1)
Oglejte si več iz oddelkov:

Mnenja kupcev

  1  ocena:
5 zvezdice
100%
(1)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(1 ocena uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.