.
 
.

Knjiga

Avtor: , Prevajalec: Jana Unuk

.
Redna cena: 12,90 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

Opis

V Knjigi (2011) pisatelj upoveduje zapleteno zgodbo treh rodov svoje družine na ozadju zgodovine poljskih Židov od druge svetovne vojne, povojnega komunizma in marca 1968 prek vojnega stanja do danes. Pripoveduje s skopimi sredstvi, v kratkih prebliskih vpogleda mu običajni predmeti: ključi, kavni aparat, cigaretni ustnik, pomagajo osvetliti človeka, dogodek ali spomin. Osebe, poimenovane samo po svoji vlogi v družini, tudi same posegajo v naracijo ter s tem opozarjajo na dogovornost opisovanja sveta v razcepu med fikcijo in resničnostjo. Intimna, avtobiografska družinska zgodba se skozi pripoved preobraža v fikcijo z univerzalnejšim pomenom. 

Preberite odlomek:

Med študijem v Parizu sem, da bi si zaslužil za življenje, vsak četrtek delal kot asistent slepe psihoanalitičarke. Starejše gospe, učenke slavnega Jacquesa Lacana. Bil sem njene oči. Hodila sva po nakupih, zanjo sem pisal pisma, ji na glas bral korespondenco, knjige in časopise. Prvi dan dela me je vprašala po zgodovini moje družine. Povedal sem ji o svojih židovskih starih starših, ki so bili komunisti, o tem, kako so se med drugo svetovno vojno skrivali v Franciji, kako so se po vojni vrnili na Poljsko, da bi gradili »komunistični raj«, vendar so bili hitro razočarani. O antisemitski gonji, ki jih je prizadela leta 1968, o svojih starših, ki so delovali v demokratični opoziciji, o gibanju Solidarnost, o vojnem stanju, ki se je začelo leta 1981 (takrat sem bil star eno leto), in o padcu komunizma leta 1989. Ko sem naslednji četrtek ponovno prišel, me je spet vprašala o zgodovini moje družine. Jaz torej spet: stari starši poljski Židje in komunisti, druga svetovna vojna, antisemitska gonja leta 1968, starši v demokratični opoziciji, vojno stanje leta 1981, demokratični prelom leta 1989. Isto vprašanje je ponovila še naslednja dva tedna in začel sem sumiti, da ima probleme s spominom. Vendar nisem hotel izgubiti dela, zato sem ji vsakič potrpežljivo vse ponovil. Začenjalo se mi je jasniti, da je zgodovina moje družine zanjo še manj razumljiva kakor zapletena zgodovina Poljske.
Petič sem bil pripravljen spet pripovedovati o družini, vendar vprašanje ni padlo.
Jaz pa sem od takrat naprej začel premišljevati o svoji družinski kolobociji.
Mislim, da je šlo tej modri ženski ravno za to.
/…/
Dedka kličejo ponoči. Ne prižiga luči, da ne bi zbudil žene. Vzame očala z nočne omarice, ne more s stopali zadeti v sandale pod posteljo. Bos in v pižami gre v predsobo.
Šele tam prižge svetilko.
»Prosim,« z desno roko dvigne ebonitno slušalko, z levo pa iz navade vzame aparat s črno številčnico. Podnevi se rad pogovarja, tako da vlači za sabo po stanovanju dolgi telefonski kabel, ki ga je moj očka podaljšal posebej zanj. Vsake toliko časa ga pohodi ali se obenj spotakne.
»V Izzzrael,« sika moški glas vedno eno in isto. »Sssspokaj v Izzzrael.«
Dedek si poskuša predstavljati tega uslužbenca državne varnosti, ki ga že cel teden zbuja.
»Ti pa v Egipt,« mu odvrne, »ker tam potrebujejo osle.«
Odloži slušalko na vilice. Potem pa jo spet dvigne in jo počasi, držeč za žico, spušča. Tako je najlažje razplesti in zravnati zamotan kabel.
Že leta 1967 so zaprli njegovega brata, direktorja velikega zunanjetrgovinskega podjetja – šest mesecev sedi v zaporu brez procesa. Pri mlajšem, namestniku ministra, so naredili revizijo in mu prekopali vrtiček. Najmlajšega, diplomata v eni izmed zahodnih držav, pa so odpoklicali v domovino. Šalijo se, da se bodo morali spet skrivati z arijskimi dokumenti.
Tudi preostala družina prejema nočne klice.
Dedek ne gre več spat. Sedi za mizo v kuhinji in skoraj brezglasno žvižga Bizetovo Arležanko, pri čemer odtrkava ritem z zamaškom od vina. Zjutraj se vrne k telefonu in tiho, da ne bi vznemirjal žene, telefonira enemu izmed članov Političnega biroja in ga prosi za srečanje. Pred vojno sta sedela v isti celici. Popoldne že stopa po rdeči preprogi v njegovem kabinetu. Nekdanji tovariš dvigne glavo iznad masivne lesene mize, toda šele zadnji hip, kot da prej ne bi vedel, da dedek vstopa.
»Pozdravljen,« reče na glas. »V kakšni zadevi prihajaš k meni, tovariš?«
»Dobro veš.«
Hitro vstane, močno prime dedka za roko in ga odpelje k oknu.
»Poslušaj, jaz ne morem nič več,« mu šepeta na uho. »Ko bi ti vedel, koliko še ne veš. Ko bi ti vedel, kaj se pripravlja.«
/…/
»Sinek, kdaj bom lahko prebrala Strojček?«
»Ne vem. Najbrž, ko bom končal vse.«
»Šele takrat?«
»Ja.«
»Kako strog si postal z mano.«
»Kako to misliš? Zakaj strog?«
»Prej sem lahko brala med pisanjem. Zdaj, ko naj bi bilo o meni, pa ne smem.«
/…/
»Sinek, kateri predmet imaš še za mojo družino?«
»Mogoče dedkovo pištolo?«
»Joj, ne! Samo pištol ne!«
»Mislil sem, da je bila samo ena.«
»Saj. Tvoj brat se bo spet spomnil nanjo. Po smrti vajinega dedka bi jo zelo rad imel. Nisem mu je dala, ker s tem ni hecev. Lahko bi jo uporabil. Zakaj imajo tipi tako radi pištole?«
/…/
Ko je moj dedek padel na ulico in s ključi v roki umrl poleg svoje rdeče lade samare, ga je babica videla skozi okno. Potem se je prestavila k oknu v kuhinji, videla isto in se vrnila v sobo.
Usedla se je na nizki taburet, zamenjala očala in zavrtela telefonsko številko.
»Srček,« tako je rekla mojemu starejšemu bratu. »Kaj je novega? Imaš toplo v bajti? Veš, najbrž je nekaj narobe s tvojim dedkom. Že deset minut leži pred hišo in se ne premika. Mogoče bi prišel?«
Od zgoraj je gledala, kako se tuji ljudje sklanjajo nad njenega bivšega moža. Sneg je padal na njegovo vojaško uniformo in odlikovanja. Izpod pazduhe mu je padla usnjena aktovka in se odprla. Notri se je moral razbiti kozarec, ker se je na pločnik cedil med.
Trideset let sta bila mož in žena.
/…/
»Sinek, še en predmet je, o katerem ne smeš pisati.«
»Joj, ne. Kateri?«
»Partijska izkaznica mojega očka. Leta 1968 so ga poklicali na zaslišanje. Sesul je tipa, ki ga je zasliševal. Gledal je barabo zviška, na koncu pa si ga je privoščil. Toda zakaj ni takrat vrnil izkaznice? Samo nehal je plačevati članarino in je tako nekako mehko izstopil iz partije. Ne morem ga razumeti. Zato imam alternativno verzijo, ki jo vsem pripovedujem. Ko so očka vprašali, katere narodnosti je, je vstal, vrgel partijsko izkaznico na mizo in odšel ven. Naj ostane ta verzija. Enostavno si jo bolj zasluži.«
/…/
»Veš, o čem še ne smeš pisati? Spomnim se, kako je moja mama jokala po Stalinovi smrti. Po radiu so s pogrebnim tonom ponavljali: ob devetih in petdeset minut zvečer je prenehalo biti srce Josifa Visarionoviča Stalina. Stal sem v veliki sobi pri oknu. Tam, kjer je zdaj pri tvoji mami kuhinja. Gledal sem na ulico – drevesa, avtomobile, ljudi. In se nisem mogel razjokati. Silil sem se, ampak se mi ni posrečilo. Očital sem si, da sem slab, neobčutljiv.«
»O čem še?«
»V uredništvu je mama odpustila nekoga, ki je povedal vic o Stalinu. Potem, eno leto pozneje, ga je poiskala, se mu opravičila in ga hotela vzeti nazaj, ampak ni več hotel.«
/…/
»Sinek, postal si nevaren. Pred tabo je treba paziti na vsako besedo, vsak stavek, vsako družinsko zgodbo. Zato imam dve prošnji. Prva.«
»Ja?«
»Še en predmet je, o katerem ne smeš pisati.«
»Ja?«
»In tudi tega ne smeš napisati, da ne smeš pisati o njem. Nekatere reči morajo ostati v družini.«
»O. K.«
»Obljubiš?«
»Ja. Vem, kateri predmet je to.«
»Druga prošnja. Rad bi, da končno pustiš našo družino pri miru. Čas je, da se začneš ukvarjati s čim drugim, prav?«


.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Mikolaj Lozinski

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

Oglejte si več iz oddelkov:

Mnenja kupcev

  0  ocen:
5 zvezdice
0%
(0)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 0
(0 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.