.
 
.

Kavalirjeva čast (Mehka vezava)

Avtor: , Prevajalec: Mojca Svetičič
5 (6  ocen uporabnikov )

Alicia Carrington živi v prevari. Odločna, a obubožana dama nima druge izbire, kot da svojo prelepo sestro predstavi visoki družbi in jo bogato poroči. Tako se Alicia pretvarja, da je ovdovela gospa Carrington in kot taka popolna spremljevalka ...Toda imenitne dame niso osumljene umorov...

.
Redna cena: 20,00 €
Predvideni rok dobave: 7-9 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Alicia Carrington živi v prevari. Odločna, a obubožana dama nima druge izbire, kot da svojo prelepo sestro predstavi visoki družbi in jo bogato poroči. Tako se Alicia pretvarja, da je ovdovela gospa Carrington in kot taka popolna spremljevalka ... Toda imenitne dame niso osumljene umorov ...
Ko Tony Blake na vrtu svoje botre najde Alicio in ob njej truplo, mu šesti čut govori, da je nedolžna. Zaradi svojih zvez prevzame preiskavo in Alicio zaščiti, ji s svojim ugledom priskrbi podporo visoke družbe – in uporabi vse svoje spretnosti zapeljevanja, da bi postala njegova.


Pogled v knjigo:


1. poglavje
Klub Bastion, Montrose Place, London, 15. marec 1816
 
»Do začetka sezone je še en mesec, harpije pa se že zbirajo v tropih.« Charles St. Austin se je spustil na enega od osmih stolov z ravnim naslonjalom, ki so stali okoli mahagonijeve mize v salonu kluba Bastion.
»Tako je, kot smo napovedovali.« Anthony Blake, šesti vikont Torrington, mu je sedel nasproti. »Dogajanje na ženitnem trgu je na robu blaznosti.«
»Si ga že izkusil?« K Charlesu je sedel Deverell. »Priznati moram, da se bom do začetka sezone potuhnil.«
Tony se je skremžil. »Resda moja mati živi v Devonu, a ima v moji botri, lady Amery, več kot dostojno namestnico. Če se ne pojavim vsaj na njenih zabavah, sem lahko prepričan, da me bo naslednje jutro pošteno zaslišala, zakaj me ni bilo.«
Sledil je ciničen in pomilujoč smeh drugih prijateljev, ki so se posedli na stole. Christian Allardyce, Gervase Tregarth in Jack Warnefleet so se namestili za mizo in družno pogledali prazen stol poleg Charlesa.
»Trentham sporoča, da obžaluje, ker ne more priti.« Christian, ki je sedel na čelu mize, se ni trudil ohraniti resen obraz. »Zvenel ni niti malo iskreno. Napisal je, da ima pomembnejše obveznosti, a nam želi, da bi uživali. Pričakuje, da se bo ta teden vrnil v mesto, in se veseli, da bo našo šesterico lahko podpiral pri trdem delu, ki jo čaka.«
»Čisto njemu podobno,« je pripomnil Gervase.
Trentham – Tristan Wemyss – je bil prvi med njimi, ki mu je uspelo doseči cilj, cilj, ki so si ga vsi odločno postavili. Ravno zaradi tega skupnega smotra se je rodil njihov klub – zadnji branik pred ženitnimi posrednicami visoke družbe.
Od vseh šestih neporočenih prijateljev, ki so se ta večer zbrali, da bi izmenjali zadnje novice, je bil o svoji brezbrižnosti najbolj prepričan Tony, vendar mu nikakor ni uspelo dognati, zakaj se počuti tako nemirno in nemočno, kot bi se pripravljal na bitko, sovražnika pa ne bi bilo od nikjer. Že leta ni bil tako slabe volje. Toda navsezadnje tudi že leta ni bil civilist in navaden džentelmen.
»Predlagam, da se sestajamo na dva tedna,« je rekel Jack Warnefleet. »Ostati moramo na tekočem z dogajanjem.«
»Strinjam se,« je čez mizo pokimal Gervase. »In če bo kdo imel kako pomembno novico, se bomo sestali, če bo treba. Glede na tempo dogajanja v družbi je dva tedna skrajna meja – v tem času se stvari lahko naenkrat popolnoma spremenijo.«
»Slišal sem, da v klubu Almack's razmišljajo, da bi zaradi velikega zanimanja predčasno odprli sezono.«
»Ali je res, da še vedno ne dovolijo dolgih hlač?«
»Tako je. Z dolgimi hlačami tvegaš neprijetno zavrnitev na vratih.« Christian je dvignil obrvi. »Pravzaprav bi bilo treba najprej ugotoviti, zakaj bi bila ta zavrnitev neprijetna.«
Zasmejali so se in nadaljevali z izmenjevanjem podatkov o dogodkih, zadnji modi in družabnih zanimivostih ter počasi prišli do pripomb in opozoril glede posameznih matron, ženitnih posrednic, zmajev, gorgon in podobnih – vseh, ki so z namenom, da jih spravijo v zakon, prežale na nič hudega sluteče primerne gospode.
»Lady Entwhistle se je treba izogibati. Če te ona dobi v kremplje, ji je vražje težko pobegniti.«
To je bil njihov način spoprijemanja z izzivom, ki je bil pred njimi.
Zadnje desetletje ali več so preživeli v službi njegovega veličanstva in bili kot tajni agenti razpršeni po Franciji in sosednjih deželah, kjer so zbirali podatke o sovražnih enotah, ladjah, zalogah in vojaških strategijah. Poročali so predstojniku Dalzielu, ki je kot pajek prežal sredi svoje mreže, skrite globoko v Whitehallu in nadziral vse angleške vojne agente v tujini.
Ker so bili še vedno živi, je to pomenilo, da so bili pri svojem delu izredno uspešni. Zdaj ko se je vojna končala, pa jih je doletelo življenje običajnih civilistov. Podedovali so bogastvo, nazive in posesti; bili so plemenitega rodu, toda njihov družabni krog – visoka družba – ozek krog, v katerega so bili sprejeti z rojstvom in v katerega se ni dalo priti brez naziva, bogastva in spremljajočih obveznosti – jim je bil precej neznano področje.
Toda bili so pravi izvedenci v zbiranju, presojanju in izkoriščanju informacij, zato so ustanovili klub Bastion, da bi si pomagali pri posameznih podvigih. Kot je s svojim značilnim smislom za dramatiziranje opisal Charles, je bil klub njihova skrivna baza, iz katere se bo vsak od njih infiltriral v družbo, identificiral damo, ki bi jo rad za ženo, napadel sovražne položaje in jo osvojil.
Tony se je ob srkanju vinjaka spomnil, da je prvi omenil potrebo po takšnem varnem zavetju. Njegova francoska mati in babica sta namreč prav vse obiskovalke spodbujali, naj ga oblegajo z ženitnimi ponudbami – dami sta dobro vedeli, da ga bo ta taktika zajamčeno pripravila do tega, da bo iskanje žene brez oklevanja vzel v svoje roke – zato je bil on tisti, ki je tovariše posvaril, da za takšne, kot so oni, visoka družba ni varen kraj.
Nanje so pritiskali v klubih za gospode, preganjali so jih tako ljubeči očetje kot pozorne matrone, bili so domala zasuti s plazom vabil, ki so vsak dan prihajala na njihove naslove, skratka, za bogate samske gospode z visokimi nazivi je bilo življenje v visoki družbi te čase polno nevarnosti.
Preveč jih je padlo na bojnih poljih Pirenejskega polotoka in še več pri Waterlooju.
Tisti, ki so preživeli, so bili nadvse iskani.
Bilo jih je malo, a naj jih vrag vzame, če jih bodo porazili.
Bili so strokovnjaki v vojskovanju, taktiki in strategijah; ne bodo jih premagali. Če imajo pri tem kaj besede, bodo oni tisti, ki bodo osvajalci.
To je bil pravi smisel kluba Bastion.
»Še kaj?« Christian je pogledal po omizju.
Vsi so odkimali in izpraznili kozarce.
»Prikazati se moram na zabavi lady Holland,« se je skremžil Charles. »Po moje se ji zdi, da je pomagala Trenthamu, in zdaj bi srečo rada poskusila še z mano.«
Gervase je dvignil obrvi. »Ji boš dal to priložnost?«
Charles, ki je bil že na nogah, ga je pogledal. »Moja mati, sestre in svakinja so v mestu.«
»Aha! Razumem. Razmišljaš, da bi se za nekaj časa preselil sem?«
»Za zdaj ne, a ne bom zanikal, da sem na to že pomislil.«
»S tabo grem.« Christian je stopil okoli mize. »Z gospodom Leighom Huntom bi se rad pogovoril o knjigi, ki jo piše. Gotovo bo pri Hollandovih.«
Tony je vstal.
Christian ga je pogledal. »Ali še vedno uživaš v samoti?«
»Da, hvala bogu – mati je v Devonu.« Z elegantno kretnjo si je popravil suknjič. »Vendar me je botra poklicala na zabavo. Moral se bom prikazati.« Pogledal je po omizju. »Gre kdo v to smer?«
Gervase, Jack in Deverell so odkimali; odločili so se, da se bodo umaknili v knjižnico kluba in preostanek večera preživeli v priljudnem miru.
Tony se je poslovil. Zarežali so se mu in mu zaželeli srečo. S Christianom in Charlesom so se spustili po stopnicah in odšli na ulico. Na pločniku so se ločili; Christian in Charles sta se odpravila proti Kensingtonu in Hollandovim, Tony pa jo je mahnil v Mayfair.
Držala se ga je nejevolja, a se ni menil zanjo. Vsak izkušen poveljnik ve, da za boj z nekaterim silami ni vredno zapravljati moči. Na primer s starimi materami – še posebej če so Francozinje.
»Dober večer, gospa Carrington. Veseli me, da vas spet vidim.«
Alicia Carrington se je sproščeno nasmehnila in lordu Marshalseaju podala roko. »Milord, se spomnite moje sestre, gospodične Pevensey?«
Ker je bil lordov pogled prikovan na Adriano, ki je stala nekaj korakov stran, je bilo Alicijino vprašanje pravzaprav retorično. Toda lord se je očitno odločil, da je Alicijino odobravanje ključnega pomena, če si hoče zagotoviti Adrianino roko; strmel je v Adriano, ostal pri Alicii in se odsotno pogovarjal z njo.
Alicia je opazila, da se Adriana kljub lordovi zagledanosti vanjo živahno pogovarja z izbrano družbo oboževalcev, ki so tekmovali z njeno pozornost. Adriana je bila prava angleška vrtnica, oblečena v obleko iz rožnate svile, ki je bila odtenek temnejša od tistih, ki so jih po navadi nosile mlade dame, in to zato, da bi bolj poudarila bujne temne lase. Ti so lesketajoči se v svetlobi sveč ustvarjali popoln okvir za njen očarljivi obraz; velike rjave oči pod elegantno usločenimi črnimi obrvmi, breskovo in smetanovo polt in polne, kot rožni popek napete ustnice.
Kar pa zadeva Adrianino postavo, namerno premalo poudarjena pod zadržano obleko, ki je bolj prikrivala kot razkrivala, je bila kratko in malo zapeljiva. Tudi če bi bila oblečena v vrečo, bi bila Alicijina sestra dekle, ki zajamčeno pritegne poglede gospodov, kar je bil razlog, da sta bili prav v jedru londonske visoke družbe.
In se pretvarjali.
Vsaj Alicia se je pretvarjala; Adriana je bila to, kar je bila.
Medtem ko je vljudno odgovarjala lordu Marshalseaju, je Alicia opazovala vse, ki so namenjali pozornost njeni mlajši sestri. Do zdaj je šlo vse natanko tako, kot sta načrtovali v salonu njihove hišice v Little Comptonu v podeželskem Warwickshiru – kar je bilo skupaj z nekaj okoliškimi jutri zemlje vse, kar so ona, Adriana in njuni trije bratje imeli – a si nista niti v najbolj nedopustnih in drznih sanjah predstavljali, da jima bodo razvoj dogodkov, ljudje in priložnosti tako naklonjeni.
Njun načrt, drzen in vratolomen, kot je bil, bi prav lahko uspel – uspel zagotoviti prihodnost Adriani in njunim trem bratom, Davidu, Harryju in Matthewju. O sebi Alicia za zdaj ni razmišljala. Ko bo poskrbela za brate in sestro, bo dovolj časa, da se bo posvetila svojemu življenju.
Lord Marshalsea je postajal vse nestrpnejši; Alicia se ga je usmilila, ga odpeljala v Adrianino družbo in se, tako kot se je za dobro gardedamo spodobilo, neopazno umaknila. Vlekla je na ušesa in poslušala, kako Adriana s svojo običajno samozavestjo obvladuje gospode, ki so jo obkrožali. Čeprav ne ona ne Adriana nista imeli izkušenj z visoko družbo in z življenjem elite, dokler nista prišli v mesto in se predstavili tem krogom, jima je uspevalo brez najmanjšega spodrsljaja.
Osem mesecev poglobljenega raziskovanja in zdrava pamet so jima dobro služili. Ker sta imeli tri mlajše brate, ki sta jih v veliki meri vzgojili sami, jima je to dodobra izkoreninilo vsako nagnjenje k nepotrebnemu vznemirjanju; tako skupaj kot posamično sta se lotili vsakega izziva in uspeli.
Alicia je bila ponosna na obe in je vse bolj upala na odličen izid njunega načrta.
»Gospa Carrington – vaš sluga, madam.«
Zategnjene besede so jo sunkovito iztrgale iz rožnate prihodnosti. Prikrila je vznemirjenje, se mirno obrnila, zavihala ustnice in gospodu, ki je priklanjal pred njo, dala roko. »Gospod Ruskin. V veselje mi je, da vas vidim.«
»Draga madam, zagotavljam vam, da je moje veselje še večje,« je odvrnil Ruskin in se vzravnal z zaverovanim pogledom in nasmeškom, ob katerem jo je po hrbtu svarilno spreletelo. Bil je precej velik človek, za glavo in pol višji od nje in močno grajen; oblačil se je dobro in bil gosposkega vedenja, toda na njem je bilo nekaj, kar je kljub neizkušenosti prepoznala kot ne ravno prijetno.
Iz nekega nejasnega razloga je Ruskinu padla v oči, že ko sta se prvič srečala. Če bi vedela, zakaj, bi se potrudila, da bi ga odvrnila; v svoji vedno bujni domišljiji si ga je predstavljala kot kačo in sebe kot hipnotiziran plen. Pretvarjala se je, da ne opazi pravih namer njegove pozornosti, in mu poskušala vzeti pogum. Ko jo je šokiral s predlogom, da bi postala njegova ljubica, se je pretvarjala, da ga ni razumela; ko je kasneje namignil na poroko, se je delala gluho in govorila o nečem drugem. A zaman. Vse odločneje je silil vanjo.
Za zdaj se ji je uspelo izogniti njegovi snubitvi in torej tudi temu, da bi ga brez pridržkov zavrnila. Zaradi vloge, ki jo je igrala, ni hotela tvegati odkrite zavrnitve, saj ni hotela pritegniti pozornosti. Največ, kar si je drznila, je bilo to, da se je delala nedostopno.
Ruskinove svetle oči so potovale po njenem obrazu, nato pa se ustavile na očeh. »Draga moja, če bi me počastili z nekaj trenutki na samem, bi vam bil nadvse hvaležen.«

.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Stephanie Laurens

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.

Stephenie Laurens je pričela s pisanjem, da se je umaknila iz dolgočasnega sveta profesionalne znanstvenice. Rodila se je na Šrilanki, ko je bila ta še Cejlon, angleška kolonija. Strši so se izselili s Šrilanke, ko je bila stara 5 let in se naselili v Melbournu v Avstraliji. Tu se je Stephenie šolala in šolanje zaključila kot doktorica biokemije.
Skupaj z možem sta ubrala staro pot od Katmanduja do Londona, preko severne Indije, doline reke Ganges, v Kašmir, nato preko Pakistana, Afganistana, Irana vse do Kaspijskega jezera, pa preko Turčije in cele Evrope vse do Londona.
V Angliji sta se nato zaposlila kot znanstvena raziskovalca. Živela sta v koči iz 16. stoletja v Kentu in obdajali so ju zeleni travniki, zaščitene izkopanine rimske vile iz 1. stoletja ter dvorec iz 14. stoletja, ki je bil še vedno v lasti njegovih prvotnih lastnikov. V Angliji sta preživela 4 leta in se nato vrnila v Melbourne, Avstralija. Med svojim bivanjem v Evropi sta raziskovala Anglijo, Francijo, Španijo, Portugalsko in severno Italijo.
Po vrnitvi v Avstralijo sta oba nadaljevala z delom raziskovalcev, Stephenie na področju raziskovanja raka, kjer je s časoma odprla tudi svoj raziskovalni laboratorij. Vendar pa je usoda imela drugačne plane.
Stephenie je od nekdaj rada prebirala romantične romane in ko ji je nekega dne zmanjkalo knjig, se je odločila, da bo sama napisala svoj roman. Pravi, da ga je najverjetneje zaključila le zato, ker jo je strašno zanimalo, kako se bo končal. Tako je nastal njen prvenec The Tangled Reins. Nato je s pisanjem nadaljevala in napisala še 7 zgodovinskih romanov (Regency ropmances). In nekje v tem času je spoznala, da je življenje znanstvenice nadvse stresno in da lahko živi tudi kot pisateljica, saj so njene knjige že dosegale visoka mesta na lestvicah najbolj branih. Tako se je Stephenie upokojila kot znanstvenica in sedaj svoj čas izrabi za pisanje novih razburljivih ljubezenskih zgodb.

.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 486
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Mehka
  • ISBN/EAN: 9789616837965
  • Mere izdelka vxš: 20,8 x 13,5 cm
  • Založba Anu Elara
  • Avtor:
  • Prevajalec: Mojca Svetičič
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (6)

Mnenja kupcev

  6  ocen:
5 zvezdice
83%
(5)
4 zvezdice
17%
(1)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(6 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.
 
Anonimno 5
Napisal Anonimno, dne 2.4.2012
Najboljša do sedaj iz serije Bastion!
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.