.
 
.

Kačji pastir v jantarju 2. del

Avtor: , Prevajalec: Barbara Golubovac
5 (1  ocena uporabnikov )

.
Redna cena: 28,00 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Claire Randall je dvajset let hranila svojo skrivnost. Toda zdaj se je skupaj s hčerko vrnila na megleno Škotsko višavje. Claire namerava tu razkriti resnico, ki je tako osupljiva kot dogodki, s katerimi se je vse začelo. Povedati želi resnico o starodavnem krogu stoječih kamnov, resnico o ljubezni, ki se ne zmeni za čas, in resnico o Jamesu Fraserju, škotskem bojevniku, čigar strast je nekoč tako pritegnila mlado Claire, da se je odpovedala varnosti svojega časa in se odločila ostati v nevarnosti njegovega.


Zdaj bo zapuščina krvi in poželenja postavila pred preizkušnjo njeno rdečelaso hčer Brianno, ko se bo Clairino neverjetno potovanje, na katerem bo spoznavala samo sebe, nadaljevalo na pariškem dvoru, polnem spletk, kjer najde svoje mesto tudi Charles Stuart; tu bo skušala preprečiti vstajo na Višavju. Pri vsem tem pa se bo z zadnjimi močmi borila, da bi rešila svojega še nerojenega otroka in moškega, ki ga ljubi.


 


Pogled v knjigo:

27


Sprejem pri njegovem veličanstvu


Dnevi v Fontainebleauju so minevali, jaz pa sem postopoma pridobivala telesno moč, čeprav so moje misli še vedno šle svojo pot in se hkrati izogibale tako spominom kot načrtovanju prihodnosti.


Naokrog je prišlo le malo obiskovalcev. Podeželska hiša je bila pribežališče, kjer se je blazno pariško družabno življenje zdelo le kot še ene neprijetne sanje, ki so me preganjale. Zato sem bila presenečena, ko mi je prišla služkinja sporočit, da me v sprejemnici čaka obisk. Za hip sem pomislila, da bi lahko bil Jamie, in postalo mi je slabo. Toda potem se je oglasil razum. Jamie je zagotovo že odpotoval v Španijo in se pred koncem avgusta ne bo vrnil. Kaj pa, ko se bo?


Nisem mogla razmišljati o tem. Misel sem potisnila na stran, kljub temu pa so se mi roke tresle, ko sem si zavezovala trakove na obleki in se spuščala po stopnicah.


Ko sem zagledala obiskovalca, sem bila presenečena. V sprejemnici me je namreč čakal Magnus, butler iz Jaredove pariške hiše.


»Opravičujem se, madame,« je spregovoril in se globoko priklonil, ko me je zagledal. »Nisem hotel predvidevati … toda nisem vedel, ali je zadeva pomembna … in ker gospodarja ni …« Starec je bil v svojem okolju zelo ponosen, daleč stran od njega pa povsem zbegan. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem iz njega izvlekla razumljivo pojasnilo, in čez čas je potegnil na dan sporočilo, preganjeno, zapečateno in naslovljeno name.


»Poslal ga je monsieur Murtagh,« je pojasnil Magnus z napol odbijajočim strahospoštovanjem. Pomislila sem, da se tu skriva razlog za njegovo oklevanje. Služabniki v pariški hiši so gledali na Murtagha z mešanico spoštovanja in groze, ki se je še okrepila s pripovedovanjem o dogodkih z Rue du Faubourg St.-Honoré.


Magnus je pojasnil, da je sporočilo prispelo v Pariz pred dvema tednoma. Služabniki niso vedeli, kaj naj storijo z njim, zato so oklevali in se posvetovali, naposled pa so se odločili, da bo najbolje, če ga prinesejo meni.


»Gospodarja ni bilo,« je ponovil. Tokrat sem bila pozorna na njegove besede.


»Ni ga bilo?« sem ga vprašala. Sporočilo, lahko kot pero na moji dlani, je bilo pomečkano in zapackano od dolgega potovanja. »Hočete reči, da je Jamie odšel, še preden je prispelo to sporočilo?« V tem nisem videla smisla. To je moralo biti sporočilo, v katerem je Murtagh navedel ime ladje, ki bo iz Lizbone prevažala tovor portovca za Charlesa Stuarta, in datum, ko bo izplula iz pristanišča. Jamie ni mogel odpotovati v Španijo, preden bi prejel te podatke.


Da bi potrdila svojo domnevo, sem prelomila pečat in odprla sporočilo. Naslovljeno je bilo name, ker je Jamie menil, da je manj verjetno, da bi kdo vohunil za mojo pošto kot pa za njegovo. Pismo je bilo poslano iz Lizbone pred več kot enim mesecem. Na koncu sporočila ni bilo podpisa, vendar ta sploh ni bil potreben.


»Scalamandre izpluje iz Lizbone 18. julija,« je bilo vse, kar je pisalo v sporočilu. Presenečena sem bila, ko sem videla Murtaghovo lepo majhno pisavo, saj sem pričakovala napol nečitljivo kracanje.


Pogled sem dvignila iznad pisma in opazila, kako sta se Magnus in Louise spogledala.


»Kaj pa je?« sem odsekano vprašala. »Kje je Jamie?« Ko me po spontanem splavu ni prišel obiskat v L'Hôpital des Anges, sem bila prepričana, da ga ni bilo na spregled, ker ga je pestil močan občutek krivde, saj je njegovo nepremišljeno dejanje ubilo najinega otroka in Franka, pa tudi mene je skoraj stalo življenje. Ni mi bilo mar, saj ga tudi sama nisem hotela videti. Zdaj pa sem začela razmišljati o drugem, bolj pogubnem razlogu za njegovo odsotnost.


Louise je bila tista, ki je naposled le spregovorila, še preden pa je odprla usta, se je vzravnala, da bi bila kos nalogi.


»V Bastilji je,« je povedala in globoko vdihnila. »Zaradi dvobojevanja.«


Moja kolena so postala mehka in usedla sem se na najbližjo prosto površino.


»Zakaj za vraga mi nisi povedala?« Nisem bila prepričana, kaj sem občutila ob tej novici – šok, grozo ali strah? Ali pa morda kanček zadovoljstva?


»Ni-nisem te hotela vznemirjati, chérie,« je jecljala Louise, ki je osupnila ob moji očitni stiski. »Bila si tako šibka … in konec koncev ne bi mogla storiti ničesar. Pa tudi vprašala nisi,« je poudarila.


»Toda kakšna … kako … kakšna je kazen?« sem hotela vedeti. Ne glede na to, kaj sem čutila v trenutku, ko sem izvedela to novico, je zdaj nad vsem prevladal občutek, da moram nujno ukrepati. Murtaghovo sporočilo je prispelo na Rue Tremoulins pred dvema tednoma. Takoj ko je prispelo, bi moral Jamie odpotovati, vendar ni.


Louise je poklicala služabnike in jim naročila, naj prinesejo vino, amonijak in zažgano perje. Očitno sem morala vzbujati precej zaskrbljujoč videz, da so morali prinesti vse hkrati.


»Gre za kršitev kraljevega ukaza,« je pojasnila in za hip vznemirjeno pomolčala. »V zaporu bo ostal, dokler bo tako hotel kralj.«


»Ljubi Jezus H. Roosevelt Kristus,« sem zamrmrala in si zaželela, da bi lahko povedala kaj bolj krepkega.


»Na srečo mali James ni ubil svojega nasprotnika,« je naglo dodala Louise. »V tem primeru bi bila kazen veliko bolj … joj!« Svoja črtasta krila ji je uspelo umakniti še ravno pravi čas, da se je izognila slapu čokolade in kolačkov, ki so leteli po tleh, ko sem prevrnila pravkar prispela okrepčila. Pladenj je s treskom pristal na tleh, jaz pa sem še vedno strmela vanjo. Roke sem imela tesno prekrižane čez rebra, desnico pa sem zaščitniško ovila okoli zlatega prstana na levici. Zdelo se mi je, da mi tanka kovina žge kožo.


»Torej ni mrtev?« sem vprašala, kot bi napol sanjala. »Poveljnik Randall … je živ?«


»Ja, seveda,« je odvrnila in me radovedno opazovala. »Ali nisi vedela? Hudo je ranjen, vendar naj bi okreval. Je s teboj vse v redu, Claire? Videti si ...« Toda preostanek stavka je preglasilo bobnenje, ki mi je napolnilo ušesa.


+++


»Prehitro si hotela narediti preveč naenkrat,« mi je s strogim glasom povedala Louise in odgrnila zavese. »Ali ti nisem rekla?«


»Verjetno res,« sem odvrnila. Usedla sem se, spustila noge s postelje na tla in previdno preverila, ali kažem kakšna znamenja, da bom spet omedlela. V glavi se mi ni vrtelo, v ušesih mi ni zvonilo, nisem videla dvojno in nič ni kazalo na to, da bom padla na tla. Vsi vitalni znaki so bili v redu.


»Potrebujem rumeno obleko. Ali bi lahko poslala po kočijo, Louise?« sem jo zaprosila.


Louise me je pogledala z grozo v očeh. »Pa menda ja ne misliš iti na pot? Neumnost. Monsieur Clouseau te bo prišel pregledat! Poslala sem sla, da ga nemudoma pripelje sem!«


Že sama novica, da prihaja iz Pariza monsieur Clouseau, ugleden zdravnik iz krogov francoskega plemstva, in me namerava pregledati, je bila zadosten razlog, da se spravim pokonci.


Do osemnajstega julija je bilo še deset dni. S hitrim konjem, v lepem vremenu in brez zahtev po telesnem udobju bi se dalo pot iz Pariza do Orvieta premagati v šestih dneh. Tako so mi ostali štirje dnevi, da uredim Jamiejevo izpustitev iz Bastilje. Nikakor nisem imela časa, da bi se igračkala z monsieurjem Clouseaujem.


»Hmm,« sem spregovorila in se zamišljeno ozirala po sobi. »No, v vsakem primeru pokliči služkinjo, da me obleče. Ne bi rada, da bi me monsieur Clouseau našel v spalni srajci.«


Čeprav me je še vedno sumničavo opazovala, so se ji moje besede zdele dovolj verodostojne. Večina dam z dvora bi vstala tudi s smrtne postelje, da bi se lahko oblekle primerno za takšno priložnost.


»Prav,« se je strinjala in se obrnila, da odide. »Toda dokler ne pride Yvonne, boš ostala v postelji. Si me slišala?«


Rumena obleka je bila ena mojih najboljših. Rahlo ohlapna in elegantna, z modernimi naborki, širokim zvitim ovratnikom, polnimi rokavi in biseri, ki so bili našiti na prednjem delu. Ko sem bila naposled napudrana, počesana, imela obute nogavice in se odišavila, sem preučevala čevlje, ki mi jih je pripravila Yvonne. Zmajala sem z glavo in se namrščila.


»Mm, ne,« sem spregovorila. »Mislim, da ne. Raje bom obula druge, tiste z rdečo peto.«


Služkinja je vprašujoče opazovala mojo obleko, kot da bi v mislih presojala, kako se bodo rdeče pete ujemale z rumeno svilo, vendar se je naposled le ubogljivo obrnila in se lotila iskanja na dnu velike omare.


Zgolj v nogavicah sem se ji tiho priplazila za hrbet, jo z glavo naprej potisnila v omaro in zaloputnila vrata, da bi na drugi strani zadržala uporno in kričečo služkinjo, ki se je znašla pod kupom oblek. Zaklenila sem, ključ spustila v žep in si v mislih čestitala. Dobro opravljeno, Beauchampova, sem pomislila. Ob vseh političnih spletkah si se nedvomno naučila spretnosti, o katerih se ti v šoli za medicinske sestre še sanjalo ni.


»Ne skrbi,« sem skušala pomiriti poskakujočo omaro. »Verjetno bo kmalu prišel kdo mimo in te spustil ven. Princesi pa boš lahko povedala, da mi nisi dovolila oditi.«


V plazu obupanega tarnanja, ki je prihajalo z druge strani vrat, sem ujela omembo imena monsieurja Clouseauja.


»Povej mu, naj pregleda opico,« sem zaklicala čez ramo. »Garje ima.«


+++


Uspešni podvig z Yvonne me je ohrabril. Ko sem bila varno spravljena v kočiji, ki je drdrala nazaj proti Parizu, pa je moje navdušenje znatno upadlo.


Čeprav nisem več gojila močne jeze do Jamieja, ga kljub temu nisem hotela videti. Moja čustva so bila povsem zmedena in nisem se hotela ukvarjati z njimi, saj sem se bala bolečine. Med njimi so bili žalost, grozen občutek neuspeha, nad vsem pa se je dvigal občutek izdaje. Njegove in moje. Nikoli ne bi smel iti v Bois de Boulogne, jaz pa mu ne bi smela slediti.


Toda oba sva storila, kar so nama narekovali najina narava in čustva. Morda sva skupaj povzročila smrt svojega otroka. Nisem si želela srečati svojega sokrivca, še manj pa mu pokazati svojo žalost, saj nisem hotela primerjati svojega občutka krivde z njegovim. Bežala sem pred vsem, kar me je spominjalo na deževno jutro v gozdu Bois de Boulogne. Zagotovo sem bežala pred spomini na Jamieja, na prizor, ko sem ga zadnjič videla, ko se je dvigoval nad telesom svoje žrtve, z njegovega obraza pa je žarelo maščevanje, ki ga je kmalu zatem stalo družino.


Tudi če sem samo za hip obudila te spomine, se mi je želodec začel krčiti in sem vsakič znova podoživela bolečino splava. Pesti sem zarinila v modri žamet, s katerim je bila oblazinjena klop v kočiji, in se vzravnala, da bi pregnala namišljeni pritisk v križu.


V upanju, da se bom zamotila, sem pustila, da mi je pogled zataval skozi okno. Toda moje misli se niso zmenile za razgled, ampak so se vztrajno oklepale spominov na razloge, zaradi katerih sem se podala na to pot. Ne glede na moja čustva do Jamieja, ne glede na to, ali se bova še kdaj videla, v kaj se je razvil najin odnos, kaj sva pomenila drug drugemu, je ostajalo dejstvo, da je bil v zaporu. Vedela sem, kaj zanj pomeni biti zaprt, zaradi spominov na Wentworth, ki ga niso nikoli zapustili – na grabežljive roke, ki so ga ljubkovale v sanjah, na kamnite zidove, po katerih je tolkel v sanjah.


Še pomembnejši pa je bil najin načrt, ki je zadeval Charlesa, ladjo, ki bo kmalu zapustila portugalsko obalo, posojilo monsieurja Duverneyja in Murtagha, ki se bo kmalu vkrcal na ladjo, ki bo izplula iz Orvieta. Na kocki je bilo preveč, da bi lahko dopustila svojim čustvom, da bi prevzela vajeti. Zaradi škotskih klanov, samega Višavja, Jamiejeve družine in najemnikov na posestvu Lallybroch, zaradi tisočih, ki bodo padli med bitko na cullodenskem polju in po njej, je bilo treba poskusiti. In za to je moral biti Jamie na svobodi. Tega podviga nisem mogla izpeljati sama.


O tem sploh ni bilo dvoma. Naredila bom vse, kar bo treba, da ga bodo izpustili iz Bastilje.


In kaj sem lahko naredila?


Opazovala sem berače, ki so prosili vbogajme in kazali proti oknom, ko je kočija zapeljala v Rue du Faubourg St.-Honoré. Ko si v dvomih, prosi za pomoč nekoga, ki ga spoštuješ, sem pomislila.


Potolkla sem po kočiji zraven voznikovega sedeža. Takoj zatem se je pred mano pokazal brkati obraz Louisinega kočijaža.


»Madame?«


»Levo,« sem ga usmerila. »K L'Hôpital des Anges.«

.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Diana Gabaldon

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
Diana Gabaldon (11. januar 1952) je ameriška pisateljica, znana po , fantazijskih in pustolovskih ter zgodovinskih ljubezenski romanin. Diana Gabaldon ima magisterij iz morske biologije in doktorat iz vedenjske ekologije. Preden se je popolnoma posvetila pisanju, je 12 let poučeva okoljsko znanost na univerzi Arizona State. Z možem, s katerim ima tri odrasle otroke, živi v Arizoni.

http://www.dianagabaldon.com/
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 671
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9789616892391
  • Mere izdelka vxš: 20,6 x 13,5 cm
  • Založba Anu Elara
  • Avtor:
  • Prevajalec: Barbara Golubovac
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (1)

Mnenja kupcev

  1  ocena:
5 zvezdice
100%
(1)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(1 ocena uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.
 
Anonimno 5
Napisal Anonimno, dne 11.6.2015
toplo priporočam...
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.