Ko Vladan Borojević v Google vtipka ime svojega, v vojni domnevno padlega očeta Nedeljka, nekdanjega oficirja Jugoslovanske ljudske armade, nepričakovano razkrije temno družinsko skrivnost, ki ga vrne nazaj v leto 1991, ko je prvič v življenju slišal besedo prekomanda in se je nenadoma končalo njegovo idilično otroštvo. Sedemnajst let pozneje bo Vladana boleče razkritje pognalo na pot po Balkanu, da bi na njej našel pobeglega očeta, ob tem pa ugotovil, kako je razpadla njegova družina in zakaj je razpadel svet, v katerem je ta nekoč živela. Zgodba družine Borojević niza in sopostavlja podobe Balkana nekoč in danes, predvsem pa govori o tragičnih usodah ljudi, ki jim ni uspelo pobegniti pred vojno, četudi so se uspeli izogniti njenim bombam.
Pogovor z Goranom Vojnovićem ob izidu knjige Jugoslavija, moja dežela (Dnevnik.si)
»Jugoslavija, moja dežela je roman pritajenih, a velikih ambicij in iskrene moralne dileme; bral sem ga v polagoma naraščajočem pričakovanju konca, razrešitve konflikta, pojasnitve stvari; bral sem ga v enem dolgem sedenju. Bral sem ga v poskusu, da bi potešil radovednost, ki se je spremenila v potrebo: moram zvedeti, kako se zadeva konča! – Vendar pa je roman napisan preveč spretno, da bi me zadržal zgolj v prostoru fabule. Tako rekoč na sleherni strani nam namreč ponuja gosto pletivo jezikov in idiomov, v katerih se zrcali natančno predstavljeni značaj govorcev, ponuja nam vpogled v široko razprto kulturno zakladnico nekdanje Jugoslavije. Roman govori z množico individualnih glasov in prav takšnih jezikovnih registrov, ki segajo od zborne izreke do ulične psovke, od srednjeslojske ljubljanščine do najstniške čefurščine, ki so v medsebojnem sporu prisiljene v znosno sožitje, hkrati pa pomagajo iz raztreščenih koščkov sestaviti portrete očeta, matere, polbrata, strica in širše rodbine, živeče na različnih krajih nekdanje skupne države, ki je izginila v črni jami vojne.« Aleš Debeljak
Iz medijev:
Dnevnik: http://www.dnevnik.si/novice/kultura/1042489651
.