.
 
.

Izgubljeni prestol

Avtor: , Prevajalec: Jernej Artač
5 (1  ocena uporabnikov )

.
Redna cena: 29,95 €
Predvideni rok dobave: 7-9 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis


V romanu Izgubljeni prestol Nick Dial, vodja Interpovolega oddelka za umore, preiskuje primer sedmih obglavljenih menihov, ki so jih našli na skalah pod samostanom v grških gorah. Medtem ko sta Payne in Jones, nekdanja pripadnika specialnih enot (bralcem sta znana iz avtorjevih romanov Znamenje križa in Božji meč), na dopustu v St. Petersburgu na Floridi, dobi Payne iz ruskega mesta Sankt Peterburg telefonski klic prestrašene Američanke Allison Taylor, ki mu pove, da so pravkar umorili njenega šefa, bogatega iskalca starin. Payne odleti v Rusijo, da bi jo rešil. Sčasoma se izkaže, da so umori povezani, in vsi vpleteni se lotijo iskanja skrivnostnega izgubljenega artefakta, znanega kot eno od sedmih čudes Starega sveta.

Pogled v knjigo:


Predgovor


Božični dan 1890


Piazza della Santa Carita 


Neapelj, Italija 


  


Največjo skrivnost antične Grčije je utišala smrt v Italiji.


Žrtev ni bila ustreljena, zabodena ali kako drugače umorjena – čeprav umorov v nadaljevanju te zgodbe ne bo manjkalo – ampak je šlo za čisto navadno smrt. Mož se je sprehajal po Piazzi della Santa Carita in razmišljal o pomenu svojega odkritja, v naslednjem trenutku pa se je že zvijal na trebuhu sredi mrzlega trga. Ljudje so prihiteli k njemu, da bi mu pomagali na noge, a samo en pogled na njegov upadli obraz jim je povedal, da potrebuje zdravniško pomoč.  


Očividci so z mahanjem ustavili dva policista na konjih, ki sta ga odpeljala do najbližje bolnišnice; tam je naslednjo uro padal v nezavest in se zbujal iz nje. Vprašala sta ga po imenu, a mož ni bil sposoben odgovoriti. Bolezensko stanje mu je vzelo dar govora. 


Oblečen je bil v izbrano obleko in plašč, ki sta kazala na njegov družbeni položaj. Redki sivi lasje so namigovali na človeka v šestdesetih letih. Košati brki so mu zakrivali zgornjo ustnico. 


Zdravniki so mu preiskali oblačila, da bi našli kak osebni dokument, a brez uspeha. Bil je brez papirjev. Brez denarnice. Brez denarja. Če bi le pogledali natančneje, bi morda opazili skrivni žep, všit v podlogo plašča, in skrivnost bi bila pri priči razkrita. Pravila bolnišnice pa so narekovala, da brez identifikacije ni zdravljenja. Tudi na božično jutro ne. 


Policista sta se odločila, da ga odpeljeta na policijsko postajo, staro zgradbo iz opeke in kamna, kjer bo varen pred ostrimi vetrovi s Tirenskega morja. Nahranili so ga s čorbo in ga pustili počivati na poljskem ležišču v odprti celici, v upanju, da se mu glas povrne. 


Sčasoma se mu jih je vrnilo več. 


Začelo se je s šepetom, komaj kaj glasnejšim od dihanja, potem pa je zvok postopoma postajal vse močnejši, dokler ni prerasel v kričanje, ki sta ga slišala policista v sosednji sobi. Stekla sta po hodniku v pričakovanju, da bosta našla neznanca popolnoma budnega in pripravljenega odgovarjati na vprašanja. Zagledala pa sta ga v katatoničnem stanju, kako blebeta v snu. 


Oči je imel zaprte, telo otrplo, kljub temu pa so skozi ustnice prihajale besede. 


Eden od policistov se je prekrižal in izrekel kratko molitev, medtem ko je drugi stekel po pisalo in papir. Ko se je vrnil, je pristavil stol k ležišču in se pripravil, da si zapiše podatke. Morda bosta dobila naslov, če jima bo sreča mila, pa celo ime. A njegova usta niso izdala nič takšnega. Vse, kar sta slišala, ju je le še bolj zmedlo. 


Prve besede so bile izgovorjene v nemščini. Nato v francoščini. Portugalščini. Kmalu je v enem stavku mešal več jezikov. Nizozemščini sta sledili španščina in latinščina. Angleščina se je izmenjevala z grščino in ruščino. Od časa do časa je spregovoril v italijanščini, a besede so bile tako nepovezane, njegov naglas pa tako močan, da nista nič razumela. Vseeno pa je policist zapisoval vse izrečeno in kmalu opazil, da se nekaj ponavlja. Vedno znova je slišal eno besedo. Ne samo v italijanščini, pač pa tudi v drugih jezikih. 


Il trono. Le trône. El trono. 


Prestol. 


To je trajalo nekaj minut. Jezik za jezikom iz ust enega človeka. Kot da bi govoril sam hudič. Hitro, kot se je začelo, pa se je tudi končalo. 


Nobenih besed več. Nobenih namigov. 


Mož je za vedno obmolknil. 


Potem ko so ga dva dni kasneje identificirali, so časopisi po vsem svetu poročali o njegovi smrti. Nič pa niso pisali o njegovem čudaškem vedenju. Niti besede o blodnjah ali prestolu, ki ga je neprestano omenjal. Poročevalci so se raje osredotočili na njegovo slikovito življenje – na njegovo bogastvo, dosežke in odkritja. Na stvari, zaradi katerih je bil slaven. 


Če pa bi poznali resnico o njegovih zadnjih dneh in o tem, kaj je po dolgih letih iskanja končno našel, bi bila zgodba čisto drugačna. 


Bila bi zgodba o požaru, prevari in starodavnem zlatu. 


Bila bi zgodba, ki se bo končala šele čez dvesto let. 



1


Sedanjost 


Sobota, 17. maj 


Meteora, Grčija 


  


Menih je čutil veter na obrazu, ko je padal v smrt – potovanje, ki se je začelo s krikom in končalo s padcem.


Še pred nekaj trenutki je stal ob ograji v Moniju Agia Triada, Samostanu Svete trojice. To je bil eden od šestih samostanov, ki so stali visoko na naravnih kamnitih stebrih v bližini gorovja Pindos v osrednji Grčiji. Znani po izjemni arhitekturi so se samostani dvigali več kot šeststo metrov visoko z enim samim namenom: za zaščito. 


A ta večer je bila njihova svetost oskrunjena. 


Napadalci so prečkali dolino in s tiho natančnostjo splezali po pobočju. Namesto strelnega orožja so se raje odločili za orožje svojih prednikov. Na hrbtih so imeli privezane nožnice z meči. Opasani so bili z noži v usnjenih tokih. Bronasti šlemi so jim prekrivali ves obraz razen oči in ust. 


Pred nekaj stoletji bi bil zadnji del poti njihove akcije precej težji, saj bi za vzpon potrebovali dleta in vrvi. A zdaj takšni pripomočki niso bili več potrebni, saj se je dvigalo do vhoda v Sveto trojico sto štirideset v peščenec vklesanih stopnic. Glavna vrata iz debelega lesa so bila visoka tri metre, vendar so jih zlahka odprli, se vtihotapili v notranjost in se razlezli po poslopju kot smrtonosna kuga. 


Prvi je umrl stražar, ki je, namesto da bi opravljal svoje delo, raje strmel v migotajoče luči Kalambáke, majhnega mesta na spodaj ležeči planoti. Žal je bila to njegova zadnja napaka. Brez vprašanj, brez milosti. Razmišljal je o smislu življenja, v naslednjem trenutku pa že zgrmel v smrt. 


Brez krogel. Brez rezil. Samo sila težnosti in spodaj ležeče skale. 


Eden od menihov v cerkvi je slišal krik in poskušal posvariti druge, a so ga prehiteli napadalci, ki so vdrli skozi oba vhoda. Menihe so z vihtenjem mečev nagnali na sredo prostora, jih obkolili in preiskali, nato pa jim zvezali roke. 


Skupaj sedem svetih mož. Mladih in starih. 


Kot so napadalci tudi pričakovali.  


Menihi so naslednjih nekaj minut molče sedeli na trdih lesenih cerkvenih klopeh. Nekateri so zaprli oči in molili za božje posredovanje. Drugi so se vdali v usodo. Zavedali so se nevarnosti, ko so sprejeli to dolžnost, dolžnost, ki jo je njihova bratovščina vzdrževala in varovala več stoletij. 


Bili so čuvarji knjige. Izbranci. 


In kmalu bodo morali umreti. 


Z brezsrčnostjo krvnika je v cerkev vkorakal vodja bojevnikov. Na prvi pogled se je zdel kot premikajoča se umetnina. Mišica ob mišici – kot popoln kip. V rokah lesketajoč se meč. V nasprotju z drugimi je njegov šlem krasila perjanica iz rdeče žime, ki je nakazovala njegov rang. 


Menihom se je zazdel kot obraz smrti. 


Ne da bi spregovoril, je pokimal svojim možem. Oživeli so, pograbili enega od menihov in ga odvlekli proti kamnitemu oltarju. Pravoslavna tradicija je samostanskim bratom prepovedovala, da si strižejo brado in brke, potem ko so jim naredili tonzuro – jim simbolično obrili lase – zato mu je brada, dolga in siva, padala na črni talar kot dlakav slinček. 


»Kaj hočete od nas?« je zakričal menih, ko so ga spravili na kolena. »Ničesar nismo zakrivili!« 


Vodja je stopil naprej: »Veš, zakaj sem tu. Prišel sem po knjigo!«        


»Kakšno knjigo? Nič ne vem o kakršnikoli knjigi!« 


»Potem mi čisto nič ne koristiš.« 


Svojo trditev je podkrepil z zamahom meča in menihu odsekal glavo. Za delček sekunde se menihovo telo ni premaknilo, nekako je ostalo vzravnano, kot da se ne bi zgodilo nič. Nato pa se je prekucnilo naprej in s krvjo pomazalo tla. 


Glava na levi. Telo na desni. Kri vsepovsod. 


Menihom je prizor vzel sapo. 


»Pripeljite mi drugega,« je ukazal vodja. »Kakega takega, ki hoče živeti.« 


2


Nedelja, 18. maj 


St. Petersburg, Florida 


 


Telefon je zazvonil sredi noči, nekje med časom za zadnjo rundo in zajtrkom. Zazvonil je v času, ki je rezerviran za dvoje: za nujne primere in napačne številke.


Jonathon Payne je upal, da gre za slednje. 


Zvalil se je na drugo stran hotelske postelje in segel na nočno omarico, pri tem pa vrgel nekaj na tla temne sobe. Ni vedel, kaj je padlo, in mu tudi ni bilo mar. Še vedno je čutil učinke uspavalne tablete in se zavedal, da bi zaradi prižgane luči bedel vse do zore. To je bilo dejstvo. Od nekdaj je imel težave s spanjem; težave so izvirale še iz časov pred njegovo vojaško kariero in se le še povečevale. 


Vzrok za nespečnost bi bila lahko tudi leta na bojiščih. 


Kjer je doživel marsikaj. 


Payne je nekoč poveljeval elitni specialni enoti, ki so jo sestavljali najboljši vojaki iz mornarice, pehote, letalstva, obveščevalne službe in obalne straže. Naj si je šlo za reševalne akcije, nekonvencionalno bojevanje ali protigverilsko sabotažo, je ta enota veljala za najboljšo od najboljših. Bili so prikazni, o katerih ni nihče govoril. Državno skrito orožje. 


A nocoj Payne ni hotel imeti opravka s svojo bivšo službo. 


Hotel se je le naspati. 


»Halo?« je zamomljal v slušalko in pričakoval najslabše. 


Pozdravil ga je zvok za prosto linijo. Tih in enakomeren kot radijska statika. 


»Halo?« je ponovil. 


A zvok se je nadaljeval. Kot da ne bi nihče poklical. Kot da si je vse skupaj le domišljal. 


Zagodrnjal je in odložil telefon, vesel, da se lahko ponovno udobno namesti v postelji in se brez skrbi naspi. Vesel, da ni šlo za nujen primer. Teh je bilo v vojski vse preveč. Nešteto noči, ko so spanec prekinile novice. Informacije, ki so bile redko pozitivne. 


Tako so bile v njegovem svetu napačne številke dobrodošle. Skoraj najboljše.  


Žal pa v tem primeru ni šlo za napačno številko. 


Nekaj ur kasneje je Payne odgrnil zavese in stopil na verando sobe hotela Renaissance Vinoy v središču St. Petersburga. S flamingovo rožnato fasado je bila nedavno obnovljena zgradba sijajen primer ameriške sredozemske arhitekture po drugi svetovni vojni. Podobne hotele je bilo še pred časom moč najti po vsej Floridi, a so v dobi disneyfikacije začeli hitro izginjati.


Sončni žarki so mu greli obraz in morski vetrič polnil pljuča, ko je zrl v tropske vode zaliva Tampa Bay, manj kot petnajst kilometrov stran od najboljših ameriških plaž z belim peskom in turkiznim morjem, v katerem so se igrali delfini. Kot rojen Pittsburžan je imel Payne redko priložnost, da si v domačem kraju ogleda delfine – videl jih je le v mestnem akvariju ali pa takrat, ko je ekipa Delfinov iz Miamija igrala proti Jeklarjem na stadionu Heinz Field. 


Payne je precej spominjal na hokejista. Pri svojih 193 centimetrih in 109 kilogramih je imel za človeka v poznih tridesetih presenetljivo izoblikovano telo. Svetlo rjavi lasje, rjave oči in simpatičen nasmeh. Njegova edina telesna pomanjkljivost so bile strelne rane in brazgotine. Čeprav jih sam ni imel za pomanjkljivost. Videl jih je kot medalje časti, saj se je za vsako brazgotino skrivala druga zgodba. 


Seveda te zgodbe zaradi zaupnih podrobnosti niso bile za v javnost, vendar pa je vsaka rana imela svoj pomen. Kot skrivne tetovaže, za katere nihče ne ve. 


Njegovo pozornost je pritegnilo brnenje majhnega letala in s pogledom mu je sledil po sinjem nebu vse do malega letališča Albert Whitted, majhne zadeve z dvema pristajalnima stezama na čudoviti obmorski legi nekaj ulic stran. Letališče je bilo namenjeno manjšim letalom za komercialne namene, in ne velikim potniškim letalom. Zagotovo pa ne lovcem, ki jih je Payne opazil v zadnjih oseminštiridesetih urah. Ta letala so potrebovala veliko daljšo asfaltno površino in precej boljše pilote. 


Vsakih nekaj mesecev je Payne obiskal ameriške vojaške objekte po vsem svetu s svojim najboljšim prijateljem in bivšim članom elitne specialne enote, Davidom Jonesom. Seznanili so ju z najsodobnejšo opremo in njuno mnenje o urjenju, taktiki in podobnih stvareh predstavili najboljšim častnikom. Čeprav sta bila oba upokojena vojaka, sta bila Pentagonu še vedno zelo koristna. 


Deloma zaradi znanja, deloma zaradi slovesa. 


Zadnje potovanje ju je pripeljalo na Florido, kjer sredi Tampa Baya na velikem polotoku leži vojaška letalska baza MacDill – trinajst kilometrov južno od središča Tampe in petnajst vzhodno od St. Petersburga. Konec koncev lokacija baze ni bila tako slaba. Tudi za izlet. Zato sta se Payne in Jones vedno veselila potovanja. 


Izbrala sta destinacijo, vojska pa je prejela račun. 


»Hej!« je zaklical glas od spodaj. »Si se končno zbudil?« 

.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Chris Kuzneski

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 448
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9789616837637
  • Mere izdelka vxš: 23 x 14,4 cm
  • Založba Anu Elara
  • Avtor:
  • Prevajalec: Jernej Artač
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (1)

Mnenja kupcev

  1  ocena:
5 zvezdice
100%
(1)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(1 ocena uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.