.
 
.

Igre, ki jih igrajo narkomani

Transakcijska analiza problematičnega jemanja drog.

Knjigarji Konzorcija priporočajo
.
Redna cena: 37,10 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Tudi v Sloveniji znani srbski psihoterapevt in pisec priljubljenih uspešnic Zoran Milivojević v tej knjigi v okviru transakcijske analize obravnava problem narkomanije in težavnega osvobajanja od odvisnosti. Vse medčloveške odnose na splošno postavlja v okvir gledališkega odra in gledaliških iger. Odnosi med ljudmi so prikazani kot ›igra‹, gledališke vloge pa so pri tem pravzaprav le tri – Preganjalec, Žrtev in Rešitelj (dramski trikotnik). So kakor kostumi, ki si jih v medsebojni interakciji ljudje nadevamo in neprestano izmenjujemo, pri čemer seveda vedno zasledujemo take ali drugačne interese.

Enako logiko prenese avtor na narkomansko ›sceno‹. Tudi narkomani, ne glede na to, kako globoko so zabredli, vstopajo v takšne medsebojne igre, pri tem pa sledijo določenim interesom: bodisi želijo priti do droge in poglabljati svojo odvisnost bodisi se želijo od drog oddaljiti in se osvoboditi. Toda čeprav je posebna pozornost tu posvečena narkomanom, ta teorija enako velja tudi v drugih in drugačnih okoljih, v katerih se s problemi medosebnih odnosov ukvarja transakcijska analiza, ena od smeri psihiatrije.

Knjigo sestavljata dva dela. V prvem so podrobno razloženi teorija in mehanizmi opisanih ›iger‹, v drugem pa so temeljito obravnavane posamezne igre, konkretno med narkomani. Knjiga Igre, ki jih igrajo narkomani je namenjena vsem, ki imajo kakršnekoli stike z odvisniki od mamil: terapevtom, staršem, svojcem, prijateljem, sosedom, znancem in seveda – narkomanom.

Preberite odlomek:


Igralec zavestne igre se dobro zaveda svojega skritega cilja ali motiva – da si z igro pridobi korist. Ta korist je lahkopraktičnaalisimbolična.
Praktične koristi so tiste, od katerih ima kak konkreten dobiček: denar, stvari, materialne dobrine (kapital), seks, status, vpliv pri pomembnih odločitvah, drogo in podobno. Pri tem je zanimivo, da večino praktičnih koristi lahko ovrednotimo z denarjem.
Simbolična korist je tisti ›dobiček‹, od katerega igralec ne pridobi nobene praktične prednosti. Nekoga drugega denimo prevara samo zato, da bi ga osmešil. V tem primeru je korist igralca potrditev – sebi pa tudi drugim, ki so vključeni kot soigralci ali kot publika –, da je pameten oziroma pametnejši od drugega, ki ga je prevaral. Logika simboličnih koristi je naslednja: »če povzročim, da je drugi inferioren, sem jaz superioren«, simbolična korist pa je lahko tudi v tem, da »je drugi dobil, kar si zasluži« v smislu maščevanja, popravljanja krivic ipd.
Drugi igro razumejo, kadar obstaja jasna praktična korist, ki jo lahko prepoznajo. Igre, pri katerih je korist izključno simbolična, torej ›nevidna‹, pa so nejasne in nerazumljive, tako morebitnim opazovalcem kot žrtvi. V tem primeru moramo motiv za igranje – simbolično korist – iskati v logiki tistega, ki je igro začel, in se ne smemo zadovoljiti s ›pojasnili‹, da je to nekdo pač naredil iz zlobe.
* * *
Po eni strani se nam lahko zgodi, da nas nekdo, ki ›igra‹ eno od dramskih vlog, potegne v igro ali nas peca, naj vstopimo v isto ali komplementarno vlogo, lahko pa po drugi strani tudi sami vstopimo v igro, ki že poteka, oziroma smo zaradi pomanjkanja informacij mi tisti, ki igro pravzaprav začnemo. Ko se kdo znajde v položaju, da v javnosti prisostvuje nasilju enega človeka nad drugim, denimo na plaži sliši otroško vpitje, od katerega se mu usmeri pozornost na mater, ki svojega petletnega otroka tepe s šibo po zadnjici, se mu v glavi jasno izriše dramsko razmerje: mati kot zlobna mačeha (Preganjalec) in otrok kot nemočna in nedolžna sirota (Žrtev). V trenutku, ko se to zgodi, je ta človek verjetno intimno že vstopil v vlogo Rešitelja. Zelo pomembno je razumeti, da v vloge v igrah vstopamo v mislih oziroma da se igre začnejo na mentalni ravni in je naše vedenje posledica mentalnega stališča. Naš Rešitelj na plaži lahko svojo reakcijo prikrije, lahko pa se odzove s preganjanjem Preganjalca, denimo: »Za božjo voljo, gospa, ali res ne gre drugače?!«
Toda vzemimo, da naš Rešitelj ne pozna pomembnega dejstva: da se je ta otrok, ki sicer ne zna plavati, le nekaj minut prej brez dovoljenja staršev podal v globoko vodo in bi se verjetno utopil, če ga drugi kopalci ne bi rešili. To dejstvo bi bilo vsekakor odločilno, da naš Rešitelj ne bi vstopil v takšno vlogo in telesne kazni ne bi imel za sadistično izživljanje, temveč za nekaj, kar je sicer grdo in neprijetno, toda otroku v korist.
S svojo izjavo, v kateri jasno opredeli otroka kot Žrtev in mater kot Preganjalca, je Rešitelj vzpostavil dramski trikotnik in naredil prvo potezo v igri. Tako ›zaščito‹ otroka lahko doživimo kot vznemirjenje in lahko vodi v igro tretje stopnje oziroma fizični obračun z otrokovim očetom, ki je bil dotlej v ozadju in je pustil ženi, da vzgaja otroka, potem pa se vključil samo zato, da bi rešil ženo pred našim Rešiteljem, ki ga je doživel kot Preganjalca.
Tako kot v navedenem primeru ljudje pogosto začenjajo igro ali vstopajo vanjo tako, da prehitro, brez zadostnih informacij sklepajo, kaj je prav in kaj ni, kdo je dober in kdo ni. Tako kot v primeru s plaže sta v njihovi zavesti vedno definirani dve točki dramskega trikotnika, tretjo padodajo sami in tako sklenejo trikotnik. Pomembno je to razumeti, saj v mnogih situacijah mislimo, da smo občinstvo, čeprav smo na psihološki ravni dejansko v eni od opisanih dramskih vlog.
* * *
Bistvo igre V KREMPLJIH DROGE je v tem, da se igralec znebi odgovornosti, pri tem pa za vsa svoja nenadzorovana dejanja krivi drogo, krizo ali odvisnost. Praviloma je to nezavedna igra, ki izvira iz igralčevih prepričanj o naravi odvisnosti od drog, lahko pa je tudi zavestni manever. Ohranjanje pozitivne podobe o sebi in izogibanje krivdi sta notranja psihična korist, zunanja pa je izogibanje kazni. V značilni dinamiki igre V KREMPLJIH DROGE se igralec do drugih vede kot kruti Preganjalec, ki po obratu, v katerem je premagan, trdi, da je pravzaprav Žrtev svoje odvisnosti. Cilj igralca je blokiranje ali zmanjšanje agresivnosti nasprotnika v vlogi Preganjalca, pri tem se predstavlja kot Žrtev odvisnosti, učinkov droge ali krize zaradi pomanjkanja droge. Medtem ko je glavna teza igre NISEM ODVISEN domneva, da posameznik, ki se drogira, ni odvisen in s tem nima nobenih težav, je v igri V KREMPLJIH DROGE glavna teza popolnoma nasprotna: ne le, da posameznik prizna svojo odvisnost, temveč je postal suženj droge in odvisnosti do te mere, da je zaradi tega popolnoma neodgovoren ali celo nesposoben. Igralec izkorišča dejstvo, da je odvisen, za pridobivanje sekundarne koristi.

Princip te igre je podoben konceptu obsedenosti. Ta je bil zelo razširjen v času inkvizicije: človek nekaj počne samo zato, ker se je vanj naselil demon ali sam satan. Z drugimi besedami, človek je zgolj orodje, lutka v rokah višje sile, ki z njim upravlja in ga sili, da počne razne stvari. V moderni različici, ki je vtkana v igro V KREMPLJIH DROGE, ne gre več za demona, temveč za odvisnost od drog (kriza ali stanje zadetosti). Kadar v nekoga ›vstopi‹ odvisnost od droge, začne ta početi stvari, ki jih sicer ne bi počel, in jih pravzaprav niti ne počne (on sam), ker to prek njegovega telesa počnejo droga, kriza in odvisnost. To so izhodišča za sceno v igri, v kateri se protagonist ne predstavlja kot Preganjalec niti takrat, ko počne okrutne stvari, temveč se ponuja kot nemočna Žrtev, ki je pravzaprav Žrtev nečesa v sebi, nečesa, kar ni on sam in kar ga sili, da počne razne nasilnosti proti svoji volji in svojemu pravemu značaju. Med igro posameznik stori nekaj grdega, nemoralnega, kriminalnega, nehumanega ali nevarnega (je Preganjalec), nato pa trdi, da tega ni naredil on, temveč njegova odvisnost (Preganjalec postane Žrtev). Obstajata dve različici: po prvi posameznik počne to, kar počne, ker je pod vplivom droge (»Oprosti, bil sem zadet in ne vem, kaj mi je bilo.«), po drugi pa zaradi abstinenčnega sindroma (»Oprosti, kriza me je razsula, sploh se ne spomnim, kaj sem ti storil.«). Drugo različico bomo obravnavali pri opisu igre KRIZA, predvsem pri igri DAJ MI, KRIZO IMAM. Igra V KREMPLJIH DROGE je predvsem zunanja (starši, sodišče, zdravniki …), lahko pa se igra tudi znotraj skupine, z drugimi narkomani.


© Modrijan založba, d. o. o., 2013


.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Dr. Zoran Milivojević

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.

Psihoterapevt Zoran Milivojević, dr. med., se je rodil leta 1957 v Beogradu, kjer je leta 1984 tudi diplomiral
na medicinski fakulteti. Sedaj dela kot zasebnik v Novem Sadu in v Ljubljani. Zoran Milivojevoć je sicer poročen
in ima enega otroka.

Psihoterapevt je postal leta 1989, ko je kot tranksakcijski analitičar uspešno opravil mednarodni izpit in se hkrati
izpopolnjeval v Mednarodnem in evropskem združenju za transakcijsko analizo. Od leta 1990 dela kot uradni
mednarodni izobraževalec in nadzornik za transakcijsko analizo pod mentorstvom dr. Carla Moisa. Leta 2001 je
prejel najvišji status izobraževalca in nadzornika znotraj transakcijske analize (Teaching and Supervising
Transactional Analyst). Leta 2004 je prejel evropski certifikat za psihoterapijo Evropske zveze za psihoterapijo.

Od leta 2006 je mednarodni predavatelj in lektor na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju v Avstiji. Je tudi nadzornik
nekaterih ustanov v Sloveniji, ki se ukvarjajo s psihoterapijo in vzgojo. Trenutno deluje tudi kot predsednik TA centra
– gre za Zvezo transakcijskih analitikov Srbije v Novem Sadu. Hkrati je tudi strokovni direktor Psihopolis insituta, d.o.o
v Novem Sadu.

Zoran Milivojevič je izdal kar nekaj uspešnih knjig - Čustva: Psihoterapija in razumevanje čustev, Formula ljubezni, Kako si ne uničiti življenja, ko iščemo pravo ljubezen, Igre, ki se jih igrajo narkomani: Transakcijska analiza problematičnega jemanja drog; Mala knjiga za velike starše: priročnik za vzgojo otrok. Je tudi soavtor več strokovnih
učbenikov na področju psihiatrije, psihoterapije in seksologije.

dr. Zoran Milivojević o ljubosumju in zavisti - oglejte si intervju

Več o avtorju

.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 472
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Mehka
  • ISBN/EAN: 9789612416652
  • Mere izdelka vxš: 21 x 14,5 cm
  • Založba Modrijan Založba, d.o.o.
  • Avtor:
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 0
    (0)

Mnenja kupcev

  0  ocen:
5 zvezdice
0%
(0)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 0
(0 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.