.
 
.

Hči varuha spominov

Avtor: , Prevajalec: Lili Potpara
5 (2  oceni uporabnnikov )

Roman Hči varuha spominov je ena največjih književnih uspešnic v ZDA v minulem desetletju.

.
Redna cena: 39,90 €
Predvideni rok dobave: 7-9 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Neke zimske noči leta 1964 dobi Norah Henry popadke. Mož dr. David Henry, ortoped, jo odpelje v porodnišnico, vendar ji mora naposled sam pomagati pri porodu, kajti porodničar je v snežnem metežu zdrsnil s ceste. Norah rodi krepkega dečka, Paula, zatem pa nepričakovano še njegovo dvojčico, Phoebe. Toda deklica ima Downov sindrom, kar njen oče David pri priči opazi in sestri Caroline, ki pomaga pri porodu, naroči, naj deklico odpelje proč, ženi pa v želji, da bi ji prihranil bolečino, izreče laž. Ta bo usodno oblikovala življenja glavnih junakov in med njimi ustvarila neprediren zid molka in skrivnosti.
Roman Hči varuha spominov je ena največjih književnih uspešnic v ZDA v minulem desetletju.

Preberite odlomek:

Caroline je segla v torbico in čez zloščeno javorovino porinila dva polaroidna posnetka. Norah ju ni mogla pobrati, premočno se je tresla, a se je nagnila bliže, da bi si ju ogledala: deklica v beli obleki, debelušna, z nasmehom, ki ji je obsijal obraz, mandljeve oči zaprte od ugodja. In potem ista deklica nekaj let pozneje, pripravljena, da vrže žogo na koš, ujeta v trenutku, preden je skočila. Na prvi je bila nekoliko podobna Paulu, na drugi Norah, predvsem pa je bila sama svoja: Phoebe. Ne katera od podob, tako skrbno shranjenih v Davidove mape, temveč preprosto ona sama. Živa, nekje na tem svetu.

»Ampak zakaj?« V njenem glasu se je jasno slišala bolečina. »Zakaj je to naredil? In zakaj vi?«

Caroline je zmajala z glavo in se spet zazrla ven na vrt.

»Dolga leta sem verjela v svojo nedolžnost,« je rekla. »Prepričana sem bila, da sem ravnala prav. Tista ustanova je bila strašen kraj. David je ni videl, ni vedel, kako grozno je tam. Torej sem vzela Phoebe in jo vzgojila, nenehno sem se borila, da sem ji zagotovila izobrazbo in zdravstveno nego. Hotela sem, da bi imela dobro življenje. Zlahka sem se videla kot junakinjo. A se mi zdi, da sem v sebi od nekdaj vedela, da moji motivi niso bili v celoti častni. Želela sem si otroka in ga nisem imela. Bila sem tudi zaljubljena v Davida, ali sem vsaj mislila, da sem. Od daleč, hočem reči,« je hitro dodala. »Vse je bilo samo v moji glavi. David me nikoli ni niti opazil. Ko pa sem videla osmrtnico, sem vedela, da jo moram odpeljati. V vsakem primeru sem morala oditi in je nisem imela kje pustiti.«
Norah je kot v divjem vrtincu potegnilo nazaj v tiste zamegljene dneve žalosti in veselja, Paul v njenem naročju in Bree, ki ji poda telefon, rekoč: Tole moraš pustiti za seboj. Spominsko slovesnost je pripravila, ne da bi povedala Davidu, vsak opravek ji je pomagal, da se je potegnila nazaj v svet, in ko se je David tistega večera vrnil domov, je premagala njegov odpor. Le kako je bilo vse skupaj zanj, tisti večer, slovesnost? In vendar je dopustil, da se je zgodilo.

»Ampak zakaj mi ni povedal?« je vprašala, njen glas je bil zgolj šepet. »Vsa ta leta, a mi ni nikoli povedal.«

Caroline je zmajala z glavo. »Ne morem govoriti v njegovem imenu,« je rekla. »Zame je bil vedno skrivnost. Vem, da vas je ljubil, in čeprav se vam najbrž zdi pošastno, so bili njegovi prvotni nameni dobri. Nekoč mi je povedal o svoji sestri. Imela je srčno napako in je zgodaj umrla, njegova mati pa nikoli ni prebolela žalosti. Če vam to kaj pomeni, mislim, da vas je poskušal obvarovati.«

»Phoebe je moj otrok,« je rekla Norah, besede so se trgale od nekod globoko iz nje, iz davno zakopane rane. »Moje meso in kri. Obvarovati? Tako, da mi je rekel, da je umrla?«
Caroline ni odgovorila in dolgo sta sedeli, med njima se je gostila tišina. Norah je razmišljala o Davidu na vseh tistih fotografijah, o vseh trenutkih njunega skupnega življenja, ko je v sebi nosil skrivnost. Ni vedela, ni uganila. Toda zdaj, ko ji je Caroline povedala, je vse nekako dobilo grozljiv smisel. Nazadnje je Caroline odprla torbico in izvlekla košček papirja z naslovom in telefonsko številko. »Tukaj živimo,« je rekla. »Moj mož, Al, in jaz in Phoebe. Tukaj je Phoebe odraščala. Srečno življenje je imela, Norah. Ni veliko, a je res. Prikupna mlada ženska je. Naslednji mesec se seli v domsko skupnost. To si sama želi. Ima dobro službo v fotokopirnici. Rada hodi tja in sodelavci jo imajo radi.«

»V fotokopirnici?«

»Da. Dobro ji gre, Norah.«

»Ali ve?« je vprašala Norah. »Ali ve zame? In za Paula?«

Caroline je spustila pogled na mizo, se poigrala z robom fotografije. »Ne. Nisem ji hotela povedati, dokler ne bi povedala vam. Nisem vedela, kaj boste želeli, ali jo boste hoteli spoznati. Upam, da jo boste. Seveda pa vam ne bom zamerila, če ne. Vsa ta leta – oh, tako mi je žal. Če bi radi prišli, vas bomo sprejeli. Samo pokličite. Naslednji teden ali naslednje leto.«

»Ne vem,« je počasi rekla Norah. »Mislim, da sem v šoku.«

»Razumljivo.« Caroline je vstala.

»Lahko obdržim fotografiji?« je vprašala Norah.

»Vajini sta. Od nekdaj sta bili vajini.«

Na verandi je Caroline obstala in strmo pogledala Norah.

»Zelo vas je ljubil,« je rekla. »David vas je od nekdaj ljubil, Norah.«

Norah je prikimala in se spomnila, da je bila enako povedala Paulu v Parizu. Z verande je gledala, kako je Caroline odšla do avta, spraševala se je, v kakšno življenje se vrača, v kakšne težave in skrivnosti.
Norah je dolgo stala na verandi. Phoebe je bila živa, bila je nekje na tem svetu. To spoznanje je v njenem srcu odpiralo brezdanjo luknjo. Ljubljena, je bila rekla Caroline. Lepo so skrbeli zanjo. Toda ni bila Norah tista, ki je skrbela zanjo, ki se jo je tako zelo trudila preboleti. Vse njene sanje, iskanje po drobljivi pomrznjeni travi, vse to se ji je vračalo v misli, jo prebadalo. Vrnila se je v hišo, zdaj je že jokala, hodila mimo pregrnjenega pohištva. Prišel bo cenilec. Tudi Paul bo prišel, danes ali jutri, obljubil je, da bo najprej telefoniral, toda včasih se je kar prikazal. Pomila je kozarca za vodo in ju obrisala, obstala v tihi kuhinji misleč na Davida, na vse noči v vseh tistih letih, ko je v temi vstajal in odhajal v bolnišnico, da bi komu popravil polomljene ude. Dober človek, David. Vodil je kliniko, skrbel za pomoči potrebne. In poslal njuno hčer proč, njej pa rekel, da je mrtva. Norah je s pestjo udarila po pultu, da sta kozarca poskočila. Natočila si je džintonik in odtavala v zgornje nadstropje. Legla je, vstala, poklicala Frederica in odložila slušalko, ko se je oglasil odzivnik. Čez čas se je vrnila v Davidov atelje. Vse je bilo enako, zrak tako topel, tako negiben, fotografije in škatle razmetane po tleh natanko tako, kakor jih je pustila. Vsaj petdeset tisoč dolarjev, so ocenili kustosi. Še več, če bodo našli Davidove lastnoročne zapiske o procesu.
Vse je bilo enako, a vendar sploh ne enako.

Norah je prijela prvo škatlo in jo odvlekla čez prostor. S težavo jo je dvignila na pult, potem pa na rob okna, ki je gledalo na zadnje dvorišče. Za hip je obstala in zajela sapo, potem pa odprla mrežo in z obema rokama potisnila škatlo ven, zadovoljna je bila, ko slišala je, kako je treščila ob tla. Vrnila se je po naslednjo in še naslednjo. Zdaj je bila takšna, kakršna si je nekoč želela biti: odločna, hitra – in neusmiljena. V manj kot uri je bil atelje prazen. Vrnila se je v hišo mimo polomljenih škatel na dovozu, fotografije so popadale ven, razsute so ležale po trati v poznopopoldanski svetlobi. Potem se je oprhala, stala je pod tekočo vodo, dokler ni tekla samo še hladna. Nadela si je ohlapno obleko, si pripravila še eno pijačo in sedla na zofo. Mišice v rokah so jo bolele od dvigovanja škatel. Šla si je po še pijače in se vrnila. Ko se je stemnilo, ure pozneje, je bila še vedno tam. Zazvonil je telefon in slišala je svoj posneti glas, potem pa Frederica; klical je iz Francije. Njegov glas je bil gladek in enakomeren, kot daljna obala. Zahrepenela je, da bi bila tam, v tistem kraju, kjer je življenje imelo smisel, a ni dvignila slušalke ali poklicala nazaj. V daljavi se je oglasil vlak. Potegnila je odejo k sebi in zdrknila v temo noči.

Dremala je, a ni spala. Občasno je vstala, da bi si pripravila pijačo, hodila skozi temne sobe, mesečina je metala sence, kozarec si je polnila kar tipaje. Čez nekaj časa se sploh ni več trudila s tonikom, limeto ali ledom. V nekem trenutku je sanjala, da je Phoebe v sobi, da se nekako izvije iz zidu, kjer je tičala vsa ta leta, in Norah je dan za dnem hodila mimo nje, ne da bi jo videla. V joku se je prebudila. Preostanek džina je zlila v lijak in popila kozarec vode.
Ob zori je končno zaspala. Opoldne, ko se je zbudila, so bila vhodna vrata na stežaj odprta, zadnje dvorišče pa je bilo nastlano s fotografijami: ujele so se v rododendrone, prilepile na vodomet, zapletle v Paulovo staro rjavečo gugalnico. Podobe rok in oči, kože, podobne plaži, las, krvne celice kot olje, razlito čez vodo. Utrinki njihovih življenj, kakor jih je videl David, kakor jih je poskušal oblikovati David. Negativi, temen celuloid, razsejan po trati. Norah si je predstavljala osuple in ogorčene glasove kustosov, prijateljev, sina, celo dela sebe, zamišljala si je, kako kričijo: Zgodovino uničuješ!
Ne, je odgovarjala, terjam jo nazaj!

.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Kim Edwards

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
Kim Edwards, ameriška pisateljica, rojena 1958 v mestu Killeen v Teksasu, je leta 1997 izdala zbirko kratkih zgodb The Secrets of a Fire King (»Skrivnosti ognjenega kralja«) in se z njo prebila med finaliste za PEN/Hemingwayevo nagrado. Kratke zgodbe je že objavljala v revijah The Paris Review, Story, Ploughshares, Zoetrope itd. ter prejela več nagrad, kot sta Pushcartova in nagrada Nelsona Algrena. Ena izmed njenih zgodb je bila vključena v antologijo The Best American Short Stories leta 1993. Prvi roman, Hči varuha spominov (The Memory Keeper’s Daughter), ki ga je objavila leta 2005, ji je prinesel velik mednarodni uspeh, leta 2011 pa je izdala še roman The Lake of Dreams (»Jezero sanj«).
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 464
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9789612415976
  • Mere izdelka vxš: 23 x 15 cm
  • Založba Modrijan Založba, d.o.o.
  • Avtor:
  • Prevajalec: Lili Potpara
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (2)

Mnenja kupcev

  2  oceni:
5 zvezdice
100%
(2)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(2 oceni uporabnnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.