.
 
.

Grozljivi gost: nihilizem in mladi

5 (8  ocen uporabnikov )

.
Redna cena: 25,80 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Grozljivi gost je lucidna filozofsko-psihološka analiza današnje mladine in vseh pojavov, ki jih povezujemo z njo, predvsem nihilizma, ki je rdeča nit tega dela, razvrednotenja vrednot, relativizma današnjega sveta, čustvene nepismenosti, uniformiranosti, brezbrižnosti, drog, depresije in nevroz, neangažmaja itn. Galimberti je zelo oster in kritičen, vendar ne moralizira, ne krivi mladih samih, temveč skuša bralcu pokazati družbeni kontekst. Vse podkrepi še s citati znanih filozofov in drugih avtorjev (Nietzsche, Heidegger, Hegel, Freud …).

Ko obravnava polje drog, npr. trdi, da jih mladim ne smemo demonizirati samo kot o nečem slabem, temveč tudi o »lepih« občutjih, ki jih mamila vzbujajo. Govori o preveč permisivni družbi, kjer je prepovedano prepovedovati. Analizira depresijo v 20. stoletju, katere vzrok je bil občutek krivde zaradi kršenja norm; to depresijo je potem zamenjala nevroza zaradi nasprotja med dovoljenim in prepovedanim v »družbi discipline«, zdaj, ko smo v času, ko je vse mogoče, pa je nastopila drugačna depresija, in sicer zaradi občutka nezmožnosti in nezadostnosti, ker se bojimo, da ne bomo kos vsem nalogam.

Pravzaprav to ni samo knjiga o mladih, ampak tudi napoved, kakšen bo svet v bližnji prihodnosti: »Toda kaj bo z družbo, ki shaja brez svojih mladih? Gre samo za zapravljanje energije ali za prvi znak njenega razkroja? Mogoče Zahod ne bo izginil zaradi neustavljivih migracijskih procesov, proti katerim grmijo vsi, in tudi ne zaradi teroristične grožnje, ki se je bojijo vsi, temveč zato, ker ni dajal smisla in identitete in je zato zapravil svoje mlade generacije.«

Knjiga je bila v Italiji in izven zelo odmevna v krogih psihologov, filozofov, sociologov in pedagogov pa tudi mladih, ki jim je navsezadnje namenjena. Galimbertijev slog je jasen in jedrnat, takoj seže v bistvo in je brez nepotrebnih italijanskih barokizmov: »Seveda nihče ne gre v psihološko posvetovalnico, rekoč: ›Dober dan, doktor, zelo trpim zaradi sedanje zgodovinske krize.‹ Zato pa svetovalce dan za dnem nadlegujejo starši in učitelji, ki ne vedo več, kako naj se spoprimejo z ravnodušnostjo svojih otrok oziroma učencev, izgubo motivacije (zaradi česar se mladi zapirajo v svoje sobe in si omamljajo ušesa z glasbo), s stopnjevanjem nasilja, džojnti, ki jim zamegljujejo um in pestrijo ure brezvoljnosti. Kako naj vse te simptome povežemo z ›zgodovinsko krizo‹«?

Preberite odlomek:

Našli so jo mrtvo v zapuščeni pristavi blizu njenega doma. Ni znano, ali je fantu, ki je priznal zločin, še kdo pomagal. Morebitni sokrivci ostajajo v temni senci, kjer se spolnost meša z nasiljem v smrtonosnem koktejlu, ki ga televizija vsak dan v velikih količinah ponuja splošni brezbrižnosti. Gotovo je le, da se štirinajstletnica, ki je odšla ven s ključi in prenosnim telefonom kot vsi njeni vrstniki, ni več vrnila domov.

»Naklepni umor brez motiva«, tako se je glasila sodba za tri dekleta, stara šestnajst in sedemnajst let, ki so priznale umor redovnice v samostanu v Chiavenni. Ubija se iz ljubezni, maščevanja, sovraštva. Ta tri dekleta pa so ubijale »brez nagiba«, tako kot njihovi vrstnici iz kraja Castelluccio dei Sauri, obsojeni na dosmrtno ječo, ker sta »brez motiva« ubili prijateljico.
In prav ta »brez motiva« nas najbolj skrbi in vznemirja še bolj od samega umora. Ko je namreč vzročna povezava, ki je običajna za zločin in njegovo motivacijo, enkrat pretrgana, se vse zamegli, postane nerazložljivo, nerazumljivo, in vse je mogoče, tudi najhujše, brez znamenja, simptoma, indica, ki bi dajal karkoli slutiti.

Človek je od nekdaj strah pred nepredvidljivostjo premagoval tako, da je skušal poiskati vzročno zvezo, s katero bi odkril razlog za neki dogodek. Kadar vzroka ni bilo mogoče najti na tem svetu, ga je poiskal na nebu, v božjem dejanju. Tako so nastale religije, ki odgovarjajo neodtujljivi potrebi po iskanju vzročnih zvez, da ljudje spričo nerazumljivih dogodkov ne bi tavali v temi in nedoumljivosti.

Ironija usode je, da so operacijo karabinjerjev, ki so preiskovali umor redovnice, imenovali »Sončni žarek«. V resnici gre za trdo temo. Tema zagrinja motiv za umor, motiv, za katerega se zdi, da ga ni, saj potrebe treh deklet, da bi »doživele novo vznemirjenje«, ne moremo imenovati »nagib«. Temno je tudi v njihovih srcih in na brezizraznih obrazih, če je res, da so bili ljudje na njihovem zaslišanju pretreseni spričo njihove popolne ravnodušnosti, mirnosti in vedrosti, ko so odgovarjale na tožilčeva vprašanja, kot da se ne bi nič zgodilo, oziroma kot da se ne bi zgodilo nič, kar bi jih zadevalo.

Toda kdo so ti fantje in dekleta, ki ubijajo »za šalo«, »da bi doživeli kaj novega«? Kakšen je njihov svet? Ne govorim o svetu mladih na splošno, ampak o svetu tistih mladih, ki celo hodijo v šolo in katerih kognitivni aparat je Marco Lodoli opisal takole:
Zdi se mi, da se dogaja genocid, ki se ga zaveda le malokdo. Ubijajo pamet mladih, najdragocenejšo dobrino vsake družbe, ki stremi v prihodnost. [...] Ne gre za moraliziranje nekoga, ki objokuje lepe čase, ko so mladi veliko brali in politizirali. Opažam nekaj veliko hujšega, in sicer, da mladi nič več ne razumejo. Najpreprostejši umski procesi, osnovna matematična operacija, razumevanje pravljice, pa tudi opis popoldneva, ki so ga preživeli s prijatelji, ali povzetek zapleta iz filma so postali nadčloveško naporne naloge, spričo katerih mladi samo zazijajo in obmolknejo ... V vsakem razredu sta najmanj dva ali so trije učenci, ki potrebujejo dopolnilni pouk, pa ne, ker bi bili telesno ali huje duševno prizadeti, ampak kratko malo nič ne razumejo, ne uspe jim urediti najbolj enostavnih podatkov, povezati najmanjših dogodkov, ki se dogajajo pred njimi ali ki se dogajajo njim. So le za kanček bolj neumni od drugih, kot da stopajo kakšen meter pred njimi po poti proti niču. Štejemo jih za težavne mladostnike, toda njihovi sošolci iz klopi ali v klopi pred in za njimi so skoraj v enakem položaju. [...] Ne posreči se jim razmišljati o nobeni temi, ker se je v njihovi glavi nekaj razdrlo. Prosim, verjemite mi, nisem apokaliptik, sem samo vsakdanja priča neznanski tragediji.

K tej diagnozi – ki jo lahko mirno potrdim, saj sam te mlade poslušam štiri ali pet let pozneje na univerzi, ko so malo bolj razviti, čeprav niti ne tako zelo – je treba dodati samo še to, da niso pomanjkljive le kognitivne povezave, ubesedene s kar se da revnim jezikom, temveč tudi emotivne povezave. Zato se vprašamo, ali imajo ti mladi še psiho, ki zna predelati konflikte, in se po zaslugi te predelave vzdržati nasilja.

Pri šestnajstih je umrla Monica, ki je hodila na srednjo pedagoško šolo v kraju Sesto San Giovanni. Ubil jo je njen fant, ki je obiskoval isto šolo; med odmorom ji je prerezal vrat. Monica je bila najboljša v razredu. Čeprav je njen fant ponavljal letnik, mu ni šlo slabo. Bila sta iz srednjega meščanskega sloja. Poznala sta se in hodila sta tri leta. Mogoče je šla njuna zveza h koncu. Gotovo je, da sta s svojim razmerjem končala tudi svoje življenje. Ona za vedno, on pa ne bo mogel več živeti, kot je dotlej. In vse to se je dogajalo v šoli, pred očmi njunih sošolcev, in upam, da tudi kakšnega profesorja. Eden izmed učiteljev je izjavil: »Pred takšno tragedijo ostanemo brez besed.« In če učitelji, ki imajo te mlade vsak dan pred sabo, ostanejo brez besed, kakšno upanje imamo sploh lahko še glede šole, ki sicer ni edina odgovorna, zagotovo pa ni nedolžna, saj ni mogoče vsak dan preživeti štirih ali petih ur sredi mladostnikov, ne da bi sploh vedeli, kdo so, kaj se dogaja v njihovih praznih glavah in polnih srcih.

Učitelji stopijo v razred. Pa učence sploh pogledajo v obraz? Pogledajo vsakega posebej? Jih kličejo po imenu? Ali samo s priimkom, kadar jih morajo izprašati? Vedo, da je generacija mladih, s katero imajo danes opravka, emotivno strašansko krhka, pa ne po krivdi profesorjev, ampak zaradi zelo hitrih gospodarskih, družbenih in tehnoloških sprememb, ki vplivajo nanjo? Vedo, da se čustvo, če ne najde poti preko besed, zateče k dejanju? Divjemu dejanju ljubezni ali divjemu dejanju nasilja? Toda kdo naj bi te mlade učil govoriti in uporabljati bogato literaturo, ki jo imajo na voljo in ki uči, da čustvo najde obliko v besedi, poeziji in  ublimaciji ljubezni in bolečine? Zakaj bi sicer sploh brali Petrarco in Leopardija, Pirandella in Prima Levija? Pri teh letih je literatura ali vzgoja emocij ali pa jo je najbolje zavreči in, kot je že navada, postaviti vse učence pred računalnik in jih aktivirati v tej ročno-vizualni spretnosti.

Zavedajmo se že vendar, da emocije izbruhnejo v mladostni dobi, ko otroci razrahljajo, če že ne pretrgajo komunikacije v družini, in je edini vir komunikacije šolsko okolje, ki se mora ukvarjati s temi emocijami. Še več, to je prva naloga šole, kajti brez emocij ne moremo ustvariti nobenega zanimanja, brez zanimanja pa ne prizadevnosti. Gorje torej, če učenec v šolskih klopeh in v čustveni brezbrižnosti profesorjev vidi samo nekaj kar se da oddaljenega in abstraktnega v svojem življenju, in to v tem plodnem obdobju, v katerem pa slabo posredovano znanje ne napaja navdušenja in prihodnosti.


.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Umberto Galimberti

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
Umberto Galimberti italijanski filozof, 1942.
Umberto Galimberti je univerzitetni profesor antropologije in zgodovine filozofije. Leta 1999 je bil tudi predstojnik oddelka za zgodovino filozofije na univerzi v Benetkah. Od leta 1985 je redni član Mednarodnega združenja analitičnih psihologov. Potem ko je končal študij filozofije, kulturne antropologije in psihologije, je prevajal dela nemškega filozofa (pa tudi svojega nekdanjega profesorja) Karla Jaspersa. Umberto Galimberti je pomemben italijanski filozof. Tudi v svetu je zelo znan, predvsem zaradi širokega obsega znanstvenih publikacij (doslej jih je objavil več kot 20), za katere je prejel številne znanstvene nagrade, in zavidljivega števila strokovnih člankov.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

Oglejte si več iz oddelkov:

Mnenja kupcev

  8  ocen:
5 zvezdice
88%
(7)
4 zvezdice
13%
(1)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(8 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.