.
 
.

Grehi vikonta Sutherlanda (mehka vezava)

Avtor: , Prevajalec: Mojca Svetičič
5 (3  ocene uporabnikov )

Gray je brezobziren, predrzen, nevaren … Moški mu zavidajo, ženske si ga želijo … Claire si želi maščevanja …

.
Redna cena: 12,99 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Priporočamo tudi:
.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Gray je brezobziren, predrzen, nevaren …
Moški mu zavidajo, ženske si ga želijo …
Claire si želi maščevanja …

Claire Ashcroft ima dober razlog, da sovraži vikonta Graysona Sutherlanda. Ta močno nepredvidljivi moški zloglasnega ugleda je odgovoren za smrt, ki ji povzroča globoko bolečino. Ubila bi ga, če bi ga mogla. Namesto tega bo za maščevanje uporabila žensko zvijačnost in čare. In ko bo globoko in nepreklicno zaljubljen vanjo, mu bo strla srce.
Njen načrt se uresničuje uspešno … Celo preveč uspešno.


Pogled v knjigo:

Samantha James

Grehi vikonta Sutherlanda

Prolog

London

Pravila so bila dogovorjena.
Ob zori na polju Rutgers.
Mladi novinec je izbral pištoli.
Vikont je izbral sedem korakov.
Streljala bosta samo enkrat.
Vreme je bilo pusto. Med drevjem, ki je obdajalo travnik, se je vila megla in se premikala, kot bi bila živa. Ko si je vikont slekel plašč in ga izročil svojemu sekundantu vojvodi Braddocku, mu je na obraz pršel dež.
Vojvoda je zaklel: »Za božjo voljo. Včeraj zvečer si bil pijan in pijan si tudi zdaj. Misliš, da v tvoji sapi ne voham vinjaka? Tokrat je zadnjič, da sem tvoj sekundant, si slišal?«
»Kot želite, vaša milost.« Vikont se je posmehljivo poklonil.
Vojvodov obraz je bil mrk. »Resda si dober strelec, toda moral bi se zavedati, da tudi fant ni slab.«
Toliko bolje.
Vikont je skomignil z rameni. »Nisem ga jaz izzval na dvoboj. On me je. Če ne bi bil – kako naj rečem – tako zelo zaposlen s svojo najnovejšo ljubico, bi ga slišal. Obtožil me je, da goljufam pri kartah. Ko sem rekel, da laže, je zahteval zadoščenje. Smrkavec si ni hotel premisliti. Jasno, da je rekel, da bi spor raje rešil kot džentelmen.«
Vojvoda se je namrščil. »Gostilničar mi je sinoči povedal, da je pred dvema tednoma nekemu mornarju skoraj odstrelil roko.«
Vikont se je bežno nasmehnil. »No, potem pa ne more biti ne vem kako dober strelec, če je mornar še vedno živ. Mogoče bi moral raje poskusiti z boksom.«
»Ne šali se. Fant je nepredvidljiv in lahko bi dodal, da je glede tega precej podoben tebi.«
Vikont ni bil presenečen. Fantu ni bilo več kot petindvajset let. Bil je vročekrven in predrzen. Tudi on je bil vročekrven in predrzen. Ampak fant si vsekakor ni zaslužil smrti.
Vikont je živel, kot bi bil vsak dan njegov zadnji … Kot bi hotel, da bi bil zadnji.
Nobena stvar ga ni več veselila. Za nikogar mu ni bilo mar razen za njegovo mater. Pomislil je na družinsko posestvo Brightwood. Odkar je prišel v London, sta minili dve leti. Napel je brado. Prisegel si je, da se bo vrnil samo v krsti.
Cinično je pomislil, da se bo tokrat to morda res zgodilo. Snel je klobuk in ga dal vojvodi. Ulila se je ploha.
»Gospoda, postavita se na mesti.« Moški z imenom Cavendish se je odhrkal. Zraven njega je stal zdravnik. »Začnita s štetjem.«
Vikont je bil že ves premočen. S temnih las mu je na čelo kapljal dež.
Ena.
Vikont se je spomnil prijateljevih besed. Tokrat je zadnjič, da sem tvoj sekundant. Z malo sreče bo to res.
Dva.
S sedmih korakov bo fant težko zgrešil.
Tri.
Oh, biti svoboden.
Štiri.
Nobenega občutka krivde več. Nobene bolečine.
Pet.
Prosim, Bog, prosim.
Šest –
Zrak je presekal rezek pok. Vikont je začutil, kako je krogla prebila blago in mišico.
Padel je na kolena.
Stisnil je zobe in se, še vedno držeč pištolo, stežka napol obrnil. V desni rami ga je žgalo, da je komaj držal orožje. En strel, se je opomnil. Za njegovo čast mu je bilo popolnoma vseeno. Tudi to, da je fant streljal prezgodaj, mu je bilo vseeno. Toda nasprotnik je ustrelil, on pa ne … Samo enkrat mu je treba sprožiti. Sanjalo se mu ni, zakaj ga tako skrbi za fantovo čast. Če ne bo streljal, bo fant ob vse spoštovanje. Visoka družba ga bo izobčila.
Vikont je stisnil zobe. Prekleto! Trudil se je, da bi videl skozi meglo, ki se je tako čudno vila in premikala. Vsaj ciljati mu ni treba.
S tresočo se roko je stisnil petelina in ustrelil daleč stran od tarče.
Pištola mu je padla iz rok. Čutil je, kako je popolnoma brez moči padel na obraz.
Tla so zatresli koraki. Nekdo je zavpil. Vikont ni vedel, kdo. Brnenje v njegovih ušesih je postajalo vse glasnejše.
Skozi obleko mu je pronical dež. Trava pod licem je bila mokra. Bolečina v rami ga je žgala kot ogenj.
Vedel je, da rana ni smrtna.
Od besa je hotel zavpiti. Od slepega, mučnega besa.
Želel si je, da bi šel naravnost v pekel.
Namesto tega bo moral trpeti pekel na zemlji.


Prvo poglavje

Bil je čas, da se večer razvije do konca.
Če bi Claire Ashcroft kdo opazoval, bi rekel, da je poosebljena samozavest in mirnost. Pravzaprav ne bi nikoli uganil, da je v njej vrelo od želje po maščevanju, da jo je stiskalo v želodcu.
Moški je stal v kotu plesne dvorane. Oblečen je bil v črno, kar je bila zanj primerna barva. Pod suknjičem, na katerem ni bilo videti ene same gube, so se napenjala široka mišičasta ramena. Stal je visok in mogočen kot starodaven grški steber. Bil je tako visok, da se je zdelo, kot da se dviga vse do stropa. Poosebljal je moč in samozavest.
Pogled ji je zdrsnil po njegovem profilu. Ni mogla zanikati, da je privlačen. Njegovi kot oglje črni lasje so bili kratko postriženi. Nad oglato brado so se dvigale visoke ličnice. Bil je gladko obrit, toda na bradi je bilo že opaziti rahlo temno senco. Prešinilo jo je, da se gotovo brije dvakrat na dan.
Njegova drža je bila nadvse mogočna, a hkrati nemarno brezbrižna. Izraz na obrazu je imel skrivnosten.
Claire je globoko vdihnila. Ob pogledu nanj jo je streslo.
S pogledom se je lagodno sprehodil po prostoru. Čutila je, da se dolgočasi. Čutila je cinizem in skoraj ledeno hladno zadržanost. Nato pa se je obrnil ...
Njuna pogleda sta se srečala za dolg trenutek, ki je rahljal živce.
To je torej vikont Grayson Sutherland.
Ničvrednež, ki je ubil njenega brata. Človek, ki je za vedno spremenil njeno življenje.
Spreletel jo je čuden občutek. Ogledoval si jo je nič manj kot predirno. V trenutku jo je spreletelo na stotine občutkov. Bilo je, kot bi se svet ustavil.
Njegova fizična pojava je bila … Claire je iskala pravo besedo. Mogočna. Skoraj zastrašujoča. Na to ni bila pripravljena. Bilo je, kot bi njegove oči – so bile svetlo modre ali srebrno sive? – rezale vanjo. Silovito je zadrhtela.
Njenega komolca se je dotaknila roka. »Claire?«
Bila je Penelope. Ljuba, draga Penelope, ki ji je utrla pot v visoko družbo. Najboljša prijateljica na vsem svetu. Penelope Grove – pred poroko s Theodorom Grovom Penelope Robertson.
Skupaj sta hodili v dekliško šolo. Penelope je bila leto dni starejša od nje. Bili sta čuden par. Penelope je bila nežna kot fin kitajski porcelan, majhna, drobna in angelskih potez. Claire je bila za pol glave višja od nje ter dolgih in tankih udov. Claire se je vedno zdelo, da je nesorazmerno grajena.
S Penelope sta se spoznali na precej nenavaden način. Claire se je vedno zdelo, da izstopa. Bila je večja od večine deklet in tudi od precej fantov. Nič čudnega, da se je ob prihodu v šolo počutila, kot da ne spada vanjo. Zavedala se je, da se ji nekatera starejša dekleta posmehujejo. Bila je malce nerodna in zato predmet norčevanja. Pretvarjala se je, da je to ne boli, a jo je. Nekega dne je na dvorišču videla, kako je neko starejše dekle, Ramona, Penelope namerno porinilo v lužo. Sprednji del Penelopine obleke in obraz sta bila vsa od blata. Claire je v njenih očeh zagledala solze in pobesnela. Penelope je pomagala vstati in se obrnila k Ramoni.
Čez nekaj trenutkov je Ramona z zadnjo platjo pristala v blatu in planila v jok.
Oh, v kakšno zadovoljstvo ji je bilo to!
Od takrat naprej se Ramona ni več spravljala na nobeno od njiju.
Claire niso izključili iz šole zgolj zaradi posredovanja staršev.
S Penelope sta postali najboljši prijateljici in od nje se je bolj kot od učiteljic naučila, kako postati dama.
Claire se ni več počutila grdo in ni ji bilo več neprijetno zaradi njene višine. Odrasla je v visoko, pozornost vzbujajočo žensko, ki je pritegovala številne občudujoče moške poglede. Nosila se je ljubko in ponosno, njene roke in noge so bile dolge in elegantne. Toda tik pred prvo sezono v visoki družbi je njena mati nepričakovano zbolela in družina – razen Oliverja – se je vrnila na podeželje v Wildewood. Claire je ostala doma in negovala mater, ki je dolgo bolehala zaradi težke pljučne bolezni. Bilo ni ne časa ne prave volje, da bi se vrnila v družbo. Po mesecih, ki jih je preživela ob materi, se ji je vse zdelo tako plehko in plitvo.
Nato je prišla šokantna novica o Oliverjevi smrti.
Ne, je pomislila. Ne o smrti ... O njegovem umoru.
»Si pripravljena?« Penelope jo je pogledala. Roko je položila na majhno izboklino na trebuhu. Zaradi čipk, naborkov in trakov je bilo njeno stanje komaj opazno.
Claire se je namrščila. »Se dobro počutiš? Je otrok ...«
»Samo opomnil me je na svojo prisotnost. Zdaj se večkrat premika, še posebej kadar bi rada spala.«
Penelope je bila prepričana, da nosi dečka.
»Claire, kar pa zadeva tebe ...« Penelope je dvignila obrvi, »bi se bolje počutila, če bi mi povedala, kaj se dogaja. Si pripravljena?«
Claire je globoko vdihnila in pokimala.
»Da … pripravljena sem.« Je zvenela prepričljivo?
Zdelo se je, da ne, kajti Penelope jo je strogo pogledala. »Claire, še vedno si lahko premisliš.«
Claire je dvignila brado. Da je prišla tako daleč, je bilo potrebno veliko dela in skrbnega načrtovanja. Brez drage, ljube Penelope, katere soprog Theo se je na Pirenejskem polotoku boril proti Francozom, ji to ne bi uspelo. Penelope je iz vsega srca upala, da se bo Theo vrnil pred rojstvom njunega otroka.
Sumila je, da Theo njunega načrta ne bi odobraval. Toda Penelopina pomoč je bila neizmerna. Neprecenljiva. Pomagala ji je najti stanovanje v majhni, udobni hiši in opraviti še veliko drugih stvari.
Penelope je sprva odkimala. »Claire, videla sem ga na zabavah in to ni moški, s katerim bi se družila. Večkrat je pijan kot ne. Pretirano hazardira. Kar pa zadeva ženske ...«
»Zavedam se njegovega slovesa,« je tiho rekla Claire. »Pravzaprav računam nanj.«
»Zakaj? Kaj boš imela od tega?«
»Pen, saj nočeš vedeti.«
»Ne bom ti pomagala, če mi ne poveš.«
Penelope je znala biti trmasta.
»Potem pa prav. Upam, da bom vikontovo nagnjenje do žensk lahko izkoristila v svoj prid.«
Penelopina zaskrbljenost je bila očitna. »Kako?«
Čeprav je bila Penelope poročena, je znala biti precej naivna. Claire je molčala in čakala, da se je Penelope posvetilo.
»Ga pripravila, da se zaljubi vame.«
Penelopina usta so bila še vedno odprta v osupel »O«.
Claire ji je poskusila pojasniti. »Drugega se nisem mogla spomniti. To je vse, kar lahko storim.« Za trenutek je umolknila. »Mogoče sem neumna,« je tiho rekla. »A ne bom mirna, dokler ne bo trpel. Vsaj malce zadoščenja moram dobiti. Vsaj poskusiti moram.«
Claire je stisnila Penelopino roko. »Prosim te, pomagaj mi. Tako dolgo me ni bilo v družbi.« Penelope je bila vikontova hči. »Zaradi tebe lahko pridem povsod, kamor sama ne bi mogla. Na kraje, kamor hodi on. Lahko me uvedeš v družbo.«
»Claire, ta človek je malopridnež najslabše vrste.«
Izraz na Penelopinem obrazu je bil trpeč. Globoko in zdelo se je, da tudi mučno, je vzdihnila. Vedela je, da si Claire ne bo premislila. »No, prav,« je privolila. »Moja prijateljica si in pomagala ti bom.«
Claire jo je objela. »Vedela sem, da lahko računam nate. Vedela sem.«
In Penelope ji je odprla vrata v visoko družbo. Seznanila jo je z lady Belfield, h kateri je hodila na popoldanske čajanke, z lady Sumpter, pri kateri se je zabave udeležila prejšnji večer, in zdaj je bila, v upanju, da bo prišel tudi vikont, na plesu lady Blakely – na svojem prvem plesu.
»Skrbi me zate,« je priznala Penelope. »Ne bi rada, da bi bila spet prizadeta. Upam, da si boš premislila.«
»Ne,« je bila odločna Claire. »Ne bom si premislila, zato se ne trudi s prepričevanjem. Ne more me prizadeti še bolj, kot me je že.« Srce ji je kot počasen strup preplavila grenka bolečina. »Oropal me je brata. Oropal me je družine.« Da bi se pomirila, je globoko vdihnila. »Pen, čas je. Čas je, da se Graysonu Sutherlandu predstavim kot tvoja ovdovela sestrična Claire Westfield, ki je prišla s podeželja.«
Ko je opazila Penelopino zaskrbljenost, se je njen pogled zmehčal. »Hvala, Pen. Hvala ti, ne glede na to, kaj se bo zgodilo.«
»Svoje najboljše prijateljice ne bi nikoli zapustila,« je odvrnila Penelope in ji stisnila prste.
Claire se je rahlo nasmehnila. Zdaj gre zares, je pomislila. Prišel je čas. Ji bo uspelo? Zajela jo je panika, da ji je za hip zastal dih. Kaj če bo vikont spregledal njene namene? Nameravala ga je tako očarati, da se bo zaljubil vanjo, ona pa ga bo nato kruto zavrgla, kot da ji nič ne pomeni.
Tako kot njemu ni nič pomenil Oliver, se je opomnila.
Ne, je pomislila. Ne. Nemogoče, da bi jo spregledal. Uspelo ji bo. Bilo je tako, kot je rekla Penelope. Tega si je preveč želela. S Penelope sta bili izredno previdni in do potankosti sta premislili vsako podrobnost.
V dneh, ki so sledili Oliverjevi smrti, je razmišljala skoraj samo o Sutherlandu in postala skoraj obsedena z njim. Če bi mogla, bi vzela pištolo in ga ustrelila, tako kot je on ustrelil Oliverja. Toda bila je ženska in sovražila je nemoč svojega spola.
Ob nočeh je nemirno postopala, saj ni mogla spati. V glavi ji je vrvelo od razmišljanja. Gotovo je način, da bo plačal za svoje dejanje. Mora biti.
In morda je bil. Claire ni dobro vedela, kdaj natanko se ga je domislila. Morda ni tako nemočna, kot je mislila. Navsezadnje se ga je držal škandalozen sloves. Govorilo se je, da se mu noben moški ne upa postaviti na pot. Da se mu ne more upreti nobena ženska. Njen ugled ni bil pomemben. Morda bo njegov hedonizem lahko izkoristila.
Tako se je lotila svojega načrta, katerega cilj je bil, da se vikont Grayson zaljubi vanjo, ona pa ga na koncu zavrne. Še pred letom bi se zgrozila nad sabo. Ni bila zahrbtna, še manj zlobna. Toda če bi ga lahko kakor koli prizadela ali ranila njegov ponos, bi dobila vsaj malce zadoščenja. Kakšna bo cena za to, ni pomembno.
Treba ji je samo igrati vlogo, ki si jo je izbrala.
Morda je Penelope začutila njene nenadne dvome. »Claire, lepa si. Vsi moški te pogledujejo.«
Toda Claire je zanimal samo en moški.
Penelope je zavzdihnila. »Claire, tukaj je. Ob plesišču. Zraven moškega v črtastih hlačah, vojvode Braddocka. Sutherland ima oblečen črn ...«
»Vidim ga.« Prevzel jo je čuden občutek. Njen glas je bil šibak. Sama sebi je zvenela tako čudno.
Penelopine oči so se uprle v njen obraz. »Si prepričana, da hočeš to storiti?«
Clairin pogled se je pomračil. »Moram,« je prepričljivo rekla. »Moram.« Odločnost je pregnala ves strah.
»Bodi previdna,« jo je posvarila Penelope. »Pazi nase in pazi se njega.«
Claire je bila odločna, čeprav jo je v resnici mučil strah, a ga je dobro skrivala. Maščevanje je bilo preveč pomembno. Pravzaprav ji je ta trenutek pomenilo vse.
S pogledom se je vrnila k moškemu, ki je stal na drugi strani pološčenega parketa. Odločila se je.
Ta človek je Oliverju vzel življenje. Oropal ga je življenjske poti, ki bi jo lahko imel.
O da, vikont Grayson Sutherland bo plačal, ker je umoril Oliverja Ashcrofta.
Poskrbela bo za to.
Čas je, da se loti svojega načrta.
Igra se začenja.
.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Samantha James

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 300
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Broširana
  • ISBN/EAN: 9789616892421
  • Mere izdelka vxš: 17 x 10,4 cm
  • Založba Anu Elara
  • Avtor:
  • Prevajalec: Mojca Svetičič
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (3)

Mnenja kupcev

  3  ocen:
5 zvezdice
67%
(2)
4 zvezdice
33%
(1)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(3 ocene uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.