Novi roman Franja Frančiča, podnaslovljen erotični, Grauženčas, je pripoved o moškem in ženski, ki se po naključju srečata, on je v srednjih letih, živi napol bohemsko napol kmečko življenje, ona je mladoletnica (do polnoletnosti ji manjka samo še teden), ki je ušla iz vzgojnega zavoda. Opito in omamljeno, na begu, jo moški odpelje v svoj, kot sam pravi, brlog, kjer deklica zaspi, moški pa se ob njej spominja vseh svojih žensk in skoznje projicira pripoved o svojem življenju. Zjutraj si, v njegovi kratki odsotnosti, dekle v obupu prereže žile, a moški jo odpelje na urgenco in reši. Drugi del je pripoved iz njene perspektive, nadaljuje se s tem, da dekle postane prostitutka, vendar samo zato, da bi tudi sama imela nekoč dom.
Tega najde v stari kmečki primorski hiši, ki jo obnavlja z ljubeznijo in predanostjo, saj je našla dom, dom pa pomeni varnost in trdnost. Tretji del romana je skupni, moškega zaradi neurejenega življenja zadene kap, ženska pa ga najde v domu za ostarele, odpelje k sebi, kjer napol hromi moški naredi samomor, potem, ko se je pomiril tako sam s seboj kot tudi s svetom, a z žensko tudi doživel nekakšno duhovno združitev, ki oba naredi povsem človeška in presunljivo odprta za drugega, bližnjega, v trpljenju preizkušenega.
.