.
 
.

Epitaf cesarskega sladokusca

4 (2  oceni uporabnnikov )

.
Redna cena: 13,70 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Samotarski pripovedovalec Epitafa cesarskega sladokusca je v zasebnem življenju sladokusec, ki si preganja samoto in dela veselje s pripravljanjem najrazličnejših specialitet. To pa v državi, ki (uradno) preganja vse vrste razsipnosti, ne ostane skrito ovaduhom iz Ministrstva za javni red in moralo. Zalezujejo ga in mu onemogočajo kupovanje bolj nenavadnih živil in začimb, čez čas pa ga celo zaprejo in postavijo pred sodišče. Na grotesknem procesu ga obsodijo na prepoved kupovanja hrane ter obiskovanja lokalov, kjer bi lahko jedel. Torej na počasno smrt s stradanjem. Če roman do tod ponekod spominja na Kafkov Proces, se usoda preganjanega uradnika, potem ko ga po obsodbi izpustijo na prostost, izteče drugače. Ko porabi vse zaloge, v knjižnici naleti na knjigo receptov, pripisano legendarnemu rimskemu hedonistu Apiciju ...Zunaj je začelo snežiti. Na obzorju se počasi mrači. Če človek prav razmisli, ni več nobenega pametnega izhoda. Dokler so še tiskali nove knjige, sem se lahko zabaval z branjem, zdaj pa se mi tudi to zdi povsem nesmiselno. Objavljajo knjige zastarelih klasikov, ki sem jih težko prenašal že v šoli. Časniki, ki mi jih vsako jutro pustijo na mizi v uradu, niso nič manj nezanimivi ...

Odlomek:

Še vedno sneži. Ura bo vsak čas pet. Oblekel sem si plašč in odšel ven. Ugotovil sem, da mi je zmanjkalo rdečega popra. Z njim po navadi natrem rostbif. To mu tudi daje tisti malce trpek okus.
Trgovina je v hiši, kjer živim. Ko sem nakupil vse, kar sem potreboval, me je prodajalka nekam čudno pogledala.
– Moram vas zapisati.
– Zakaj pa? sem vznemirjeno vprašal.
– Zaradi rdečega popra.
– Ne razumem ...
– Od danes naprej moram zapisati vse, ki kupujejo tuje dišave.
– Ampak poper ni tuja dišava.
– Uvažamo ga.
– Vsi ga uvažajo.
Prodajalka je samo zmajala z glavo in mi porinila pod nos knjigo, podobno telefonskemu imeniku. Na platnicah, na beli nalepki je bilo razločno izpisano:


INDEKS MINISTRSTVA
ZA JAVNI RED IN MORALO


Pod zaporedno številko 864 je pisalo:
»POPER, rdeči
Uporaba dišave mora biti javno registrirana«
Nato je knjigo pospravila pod pult.
– Ste že koga zapisali?
– V naši četrti vi edini kupujete rdeči poper.
– Če prav razumem, ljudi ne zapisujete samo zaradi popra?!
– A, mislite to? Res je, bilo je nekaj prekrškov.
»Prekrške« je omenila z enako pomenljivim prizvokom kot »šef«. Znova me je oblil mrzel znoj, kot da na klopi za obtožence čakam na odločitev porote, za katero že vnaprej vem, da se bo glasila: »Kriv je!«
– Veste, sem jecljaje odvrnil, pravzaprav sploh ne potrebujem rdečega popra. Raje bom vzel črnega.
– Ampak, saj ste že plačali. In rdeči je dvakrat dražji od črnega.
– Bom pa vzel dva črna.
Za hip je zastala in me še enkrat pozorno premerila s pogledom.
– To ni mogoče.
– Zakaj ne?
– Ker sem vas že zapisala, je odvrnila in mi pokazala seznam, kjer je bilo na koncu zapisano moje ime.
Ničesar nisem več mogel popraviti. Vrečko s poprom sem stlačil v žep in odšel iz prodajalne. Odsev uličnih svetilk na asfaltu, ki ga je okopal staljeni sneg, je imel lesk ribjih oči. Telečjim klobasicam podobni deževniki, odebeljeni od zemlje, ki so jo pogoltnili, so se leno plazili po blatu. Do kosti premražen sem vstopil v hišo in se pognal po stopnicah, kot da so mi že za petami.
V kuhinji je bilo vse kot po navadi. Čisto v kotu prostora je na mizici ležal pladenj z že ohlajenim rostbifom. Pogled na moje zavetje me je takoj pomiril.
Umil sem si roke in v medeninastem možnarju začel treti zrnca popra. Ko sem končal, sem že povsem pozabil na strah. Zdrobljeni poper sem potresel po velikem krožniku in v njem povaljal meso. Nato sem rostbif preložil na desko in začel rezati tanke rezine, ki sem jih polagal na pripravljeni oval. Bil sem popolnoma miren. Rezine so bile podobne cvetnim listom zamolklo rdečega tulipana ...
Potem ko je vse pripravljeno, v hrani ne uživam več tako, kot sem pri kuhanju. Najraje jem v družbi. Kadar sem sam, se po malem dolgočasim. Rostbif je kljub vsemu izvrsten. Za tak priboljšek je vredno tvegati celo to, da te nekdo zapiše. Medtem ko jem, se mi pred očmi pokaže podoba krave na nekem daljnem pašniku pod znožjem visokih gora, katerih vrhovi, pokriti z ledenimi kapami, se lesketajo v soncu. Žival je močna in dostojanstvena. Na črni koži izstopajo belo-sivi otoki. Prav táko ustrojeno kožo imam pred posteljo. Diši po gorah, vsaj meni.
Ko pride njen čas, žival odpeljejo in nato iz nje pripravijo meso. Ta mučni postopek me ne zanima, zato pa velja tistemu, kar sledi, nameniti vso pozornost ... Na primer rostbifu! Je na zgornji strani telesa živali in sodi med fileje. Iz govejega fileja ne izrezujejo samo normalnih filejev ali biftekov (ki jih je omenjal »šef«), temveč tudi dvakrat debelejše chateaubriande, manjše tournedoje in medaljone ter povsem majhne fileje, minjone. Del, ki ga pravkar jem, izrezujejo iz ploščatega rostbifa. Ko ga pripravljate, koščki ne smejo biti širši od enega centimetra. Takšna je reč z rostbifom.
Jem, zunaj pa še vedno naletava sneg. Zdi se mi, da sem tudi sam na nekem alpskem pašniku.

.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Veljko Barbieri

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.

Hrvaški pisatelj, 1950

Veljko Barbieri sodi med najuspešnejše hrvaške pisatelje. Največ priljubljenosti so mu prinesli svojevrstni kuharski priročniki, v katerih se kulinarični napotki prepletajo s kulturno-zgodovinskimi temami in literaturo. Prejel je več priznanj, na primer za roman-kroniko Dioklecijan leta 2006 nagrado za književnost Augusta Šenoa.

Kljub temu je Barbierijevo najodmevnejše delo roman Epitaf cesarskega sladokusca. Ko so bralci »odkrili« to samosvojo izpoved uradnika, ki ga je uživanje v hrani stalo življenje, so ga izdajale različne založbe in je na Hrvaškem dosegel rekordno skupno naklado več kot 200.000 izvodov! Zvrstili so se številni prevodi – od nemškega (1986 in ponatisi ter bibliofilska izdaja pri Wieserju v Celovcu) do bolgarskega (2010). V Nemčiji so po romanu posneli film.

.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 112
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Broširana
  • ISBN/EAN: 9789612415150
  • Mere izdelka vxš: 20 x 13 cm
  • Založba Modrijan Založba, d.o.o.
  • Avtor:
  • Zbirka: Bralec
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 4
    (2)
Oglejte si več iz oddelkov:

Mnenja kupcev

  2  oceni:
5 zvezdice
50%
(1)
4 zvezdice
50%
(1)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 4
(2 oceni uporabnnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.