"Saj zdaj si že velik mož, ko imaš svojo ladjo!" Ivo se je nasmehnil. Ugajalo mu je to priznanje. Jezilo ga je le, da ne more barkače premakniti in pokazati dekletu, kako je močan.
"Šel boš na morje in postal gusar!" je menila Mileva. "In jadral boš lahko okoli vsega sveta. Videl boš zamorsko kraljico in boš na nas pozabil." (iz knjige Bratovščina Sinjega galeba)
Življenjepis
Tone Seliškar je eden najvidnejših predstavnikov slovenske proletarsko-socialne književnosti. Po končanem učiteljišču v Ljubljani je poučeval v Trbovljah in Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je najprej sodeloval pri odporniškem gibanju, jeseni 1943 pa je odšel v partizane. Po vojni je bil novinar pri Slovenskem poročevalcu, urednik založbe Borec in predsednik Slovenske izseljenske matice.
Seliškar je pisal pesmi, prozo in mladinske pripovedi. Največjo pozornost je vzbudil s svojo poezijo, v kateri razkriva bedo delavskega, zlasti rudarskega življenja in izraža upanje na srečnejše dni. V svojih pesmih izhaja iz socialnega ekspresionizma (Trbovlje), pozneje pa je prešel v socialni realizem (Pesmi pričakovanja). Tudi v svojih proznih delih Seliškar opisuje nesreče in stiske, ki pestijo delavce, ter njihov boj za obstanek (Hiša brez oken, Roke Andreja Podlipnika), posega pa tudi v snov iz druge svetovne vojne (Zmagali bomo, Ljudje z rdečim cvetom, Noč in svitanje). Najboljši pripovedni deli sta realističen roman Nasedli brod in avtobiografski roman o podobi Ljubljane v pisateljevi mladosti (Tržaška cesta).
Kot pripovednik je bil Seliškar najuspešnejši s pisanjem za mladino. Napisal je vrsto priljubljenih povesti in črtic. Snov za pisanje je jemal iz motivov izseljevanja (Rudi), iz življenja revnih dalmatinskih ribičev (Bratovščina Sinjega galeba), iz partizanskih časov (Tovariši, Mule, Liščki) in spominov na mladost (Deček z velike ceste, Fantu so zrasla ušesa).
Za Seliškarjevo mladinsko pripovedno delo so značilne izrazita socialna in etična naravnanost in navdušujoča pravičnost vzornih junakov ter živahna, dogodkov polna zgodba in izvirna tematika.
Seliškar je s svojimi deli za mladino, v katerih se razpleta živo in napeto dogajanje, prispeval izrazit delež slovenski mladinski književnosti.
Njegova dela so tudi prevedena v številne tuje jezike, med drugimi srbohrvaščino, češčino, madžarščino, makedonščino, slovaščino, albanščino, italijanščino, romunščino, ruščino, poljščino in nemščino.
Tone Seliškar je leta 1947 prejel Prešernovo nagrado, leta 1949 in 1950 pa Levstikovo nagrado.
Povedali so...
"Cilj njegove poezije je bil izraziti bedo in nesrečo proletarskega sveta; ta mu je bil predvsem snov za ponazoritev novega etosa, ki zahteva očiščenega človeka; sočustvuje z zatiranim in trpečim, ki so simbol novega človeštva in nove družbe. Zato je izražal proletarsko-socialno motiviko z vizionarnimi podobami, simboli in metaforami." (Janko Kos)
Bibliografija
Poezija: Trbovlje, 1923, Knjiga drugova, zbornik,1929, Pesmi pričakovanja, 1937, Sovražnik, 1944, V naročju domovine, 1947, Pesmi in spevi, 1951
Proza: Nasedli brod, 1932, Hiša brez oken, 1936, Roke Andreja Podlipnika, 1937, Zmagali bomo, 1946, Tržaška cesta, 1947, Noč in svitanje, 1946, Ljudje z rdečim cvetom, 1961
Mladinska literatura: Rudi, 1929, Bratovščina Sinjega galeba, 1936, Janko in Metka, 1939, Hudournik, 1939, Tovariši, 1946, Mule, 1948, Liščki, 1950, Dedek Som, 1953, Posadka brez ladje, 1955, Indijanci in gusarji, 1957, Velika gala predstava, 1958, Deklica z junaškim srcem, 1959, Jadra na robu sveta, 1962, Ribič Luka in delfin, 1963, Deček z velike ceste, 1966, Moja prva knjiga, 1969, Fantu so zrasla ušesa, 1970, Mule in liščki, MKZ 1986
.