Starogrški mit o Amfitrionu (ali Amfitruonu) je na prvi pogled značilna komiška snov, kakršno spremljamo vse od antične dramatike prek commedie dell'arte do stvaritev zgodnjega novega veka in celo sodobnih dram.
Gre za
motiv dveh likov, ponavadi dvojčkov, ki ju
okolica zaradi medsebojne podobnosti
nenehno zamenjuje, kar povzroča veliko komičnih zapletov. Pa vendar ima
Amfitrionova zgodba kompleksnejše podtone: namesto dolgo ločenih bratov, ki se po mnogih zapletih srečno najdeta, spremljamo objestno manipulacijo bogov z ljudmi.
Vrhovni bog Jupiter namreč privzame podobo naslovnega junaka, zato da lahko zapelje njegovo ljubečo in zvesto ženo, to podvajanje pa je
rimski komediograf Plavt, čigar dramatizacija tega motiva je bistveno vplivala na poznejše različice, še intenziviral z domislico, da si Jupitrov
pomočnik Merkur obenem privzame podobo
Amfitrionovega skužabnika.
Toda kakor
Plavtov poseg po eni strani povzroči pravo eksplozijo smešnih situacij, obenem vnese tudi pridih eksistencialnega nelagodja.
Prava, človeška Amfitrion in njegov služabnik, se znajdeta pred globoko vznemirjujočimi vprašanji:
Kdo pravzaprav sem? Kaj je sploh identiteta? In kaj storiti, če me ves svet prepričuje, da sem v zmoti – če se v meni zamajejo temelji prepričanosti v lastne zaznave in lastni
prav? Ravno tej globlji problematiki gre najbrž zasluga, da so poznejši avtorji
Plavtovega Amfitruona predelovali
večkrat kot katero koli
Plavtovo komedijo.
Ta izdaja prinaša poleg
Rimljanove klasike različico iz mnogo poznejšega obdobja: nič manjšo klasiko
Jeana-Baptista Poquelina Moliera.
.