.
 
.

Ta zgodba

.
Redna cena: 25,80 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

Opis

Ta zgodba je polifoničen roman v sedmih delih, z metaforo življenja, prikazano s pomenljivo strukturo krožne, sklenjene proge s težko prevoznimi ovinki – digresijami – kot dirkalna steza, ki jo hoče speljati Ultimo Parri.
Roman uvede Uvertura, napisana skozi kratke prizore, ki si sledijo kot filmski kadri, v vratolomni hitrosti prve avtomobilske dirke leta 1903 v Franciji. Potem stopimo v svet družine malega Ultima Parrija, fanta z »zlato senco«. Ultimov oče Libero uresniči svojo fiksno idejo, ko iz hleva naredi prvo mehanično delavnico v Piemontu. Sprva životari, ko pa vanjo nekega dne po naključju zaide grof D'Ambrosio, ki je ostal brez bencina, se lahko posel začne …
Druga digresija je tretje poglavje, kjer je pripovedovalec oče mladega vojaka, ustreljenega zaradi dezerterstva. Pokrajin v Pričevanju o Kobaridu ne črtajo več ceste in ne zaznamuje odkritje hitrosti, temveč jih parajo strelski jarki, v katerih vladata groza in smrt. V ujetništvu Ultima Avstrijci peljejo popravljat pristajalno stezo sredi travnika in takrat se njegov svet začne spet sestavljati v skladno celoto: tu dobi zamisel o krožni dirkalni stezi, na kateri bi ovinek za ovinkom, kajti ničesar ni doživel zaman, nanizal vse svoje življenje in kot v nekakšen urobor v večni krog sklenil začetek s koncem.
Na novo pa skuša začeti življenje mlada Jelisaveta, ruska emigrantka plemiškega rodu leta 1923 v Ameriki, ki hoče burno preteklost pozabiti s pisanjem dnevnika o sedanjosti. Ampak nič ni tako, kot je videti. Edino, kar je resnično, je njena ljubezen do Ultima in so njene želje. Te jo ženejo, da se na stara leta odloči poiskati Ultimovo stezo.
Bariccu je s To zgodbo bralca spet uspelo očarati in mu s povsem klasičnimi romanesknimi prvinami (ljubezen, sovraštvo, vojna, smrt ...) ustvariti sveže, vendar morda v njegovem opusu najbolj zrelo besedilo, ki izstopa tudi iz morja prevladujočega, na mestu stopicajočega opisovanja brezizhodne sedanjosti izpod peres njegovih pisateljskih kolegov. Je eden osamljenih glasov, s katerim lahko spet sanjamo. Ostaja genialen v svojih »barikizmih« in užitku pripovedovanja. »Kadar nimaš imena, da bi nekaj opisal, pripoveduješ zgodbe,« je zapisal v uvodu v Svilo. »Tako to gre. Že stoletja.« In on to zna.

Odlomek
Ampak takega bratstva, kot se stke med možmi v vojni, ne bodo našli nikdar več. Bilo je, kot da bi se jim spričo trpljenja razkrile oddaljene pokrajine srca in jim pokazale, da so zmožni čudežnih čustev. Ne da bi si to kdaj priznali, so imeli radi drug drugega, in to se jim je zdelo tisto najboljše v njih: nekaj, kar je na prostost spustila vojna. Sicer pa so bili vsak po svoje iskali prav to, ko so si na način, ki ga danes ni mogoče razumeti, želeli vojno in se v marsikaterem primeru prostovoljno podali vanjo. Vsi so se nagonsko odzvali klicu volje, ki jim je nedvoumno narekovala, naj pobegnejo pred brezkrvnostjo lastne mladosti – hoteli so, da jim vojna vrne tisto najboljše v njih. Prepričani so bili, da to sicer obstaja, vendar je talec časov brez poezije. Časov trgovcev, kapitalizma, birokracije – nekateri so začeli govoriti: Judov. Sanjali so o nečem junaškem, celo silovitem, kakorkoli obrneš, posebnem: ampak leno posedajoč v kavarni so videli minevati dneve brez dolžnosti, razen te, da so ubogljivi stroji med novimi stroji, v imenu občega gospodarskega in javnega napredka. Zato si danes lahko nejeverno ogledujemo fotografije teh mož, ki so vstali izza kavarniških miz, pustili kozarce nizkoalkoholnih pijač in stekli v naborno pisarno, smehljaje se kameri, s cigareto med ustnicami, z razgrnjeno naslovnico časopisa, ki je oznanjala vojno, v rokah – vojna pa jih bo pozneje zmlinčila na najstrašnejši, najdoslednejši možni način, s potrpežljivostjo, kakršni med nobeno prejšnjo vojno vihro ni bilo para. Lahko bi dejali, da so ti možje iskali neskončnost. Če naj na kratko povzamemo tragedijo tistih let, smemo reči, da jih je uničilo pomanjkanje domišljije – za to, da bi pospešili bitje srca, si niso mogli izmisliti nič boljšega od vojne. Bila je edino, kar so imeli na voljo.
In kako zdaj razbija srce, na tem zasneženem pobočju, medtem ko se kapetan dere: v kritje, prekleto!, ampak zaklona ni, ko bi bilo kje vsaj kakšno drevo, karkoli, pa so le mule, ampak mulam se meša, priklenjenim na 149-milimetrske topove, ne da se bežati, če ti na vajeti privežejo top, drži se mule, Cabiria!, prekleto, tu nas bodo vse pobili, kapetan, moramo od tod, kapetan!, kapetan pa mora reševati svojih trideset let, kdo ve, kaj je ostalo v njegovem kozarcu na kavarniški mizi, tistega dne, ko se je spustil v tek, ki ga zdaj nadaljuje na gorskem grebenu in kriči: Bajonet!, in ta fant ima prav, ta Cabiria, stran je treba, preden jih bodo pometli s pobočja, tam že juriša Ultimo, tam že juriša Cabiria, tam že juriša mali in vsi jurišajo proti strojničnemu gnezdu v zavetju snega, petdeset metrov navzgor med kroglami, ki slepo sejejo smrt, jedek krik v grlu – kako zdaj razbija srce, kajne, Ultimo. Zrli so jim v oči in nazadnje, med begom, v hrbet – sovražnikom. V nanaglo izkopani jami so našli enega od njih, eno roko je imel zmečkano, drugo je dvigal v zrak, kot da bi rad nekaj vprašal. Kar vprašaj, Kamerad. A lahko ne umrem? In Ultimo je počepnil pred malega, ki je sedel v snegu in ihtel. Natančno si ga je ogledal, vendar ni bil ranjen, nikamor. Kaj je, mali? Iz rok mu je vzel puško in jo položil tja blizu. Kapetan je tulil povelja, da bi spet spravil četo na noge. Mali se je tresel in ihtel. Milo se ti je storilo, ko si ga gledal. Bil je tak stokilski poba, najvišji med vsemi. Ob večerih je za stavo vlekel mule za sabo in za kako liro več plesal valček ter zraven pel po nemško. Ultimo ga je pobožal po očeh. Ker to ogreje srce. Naprej moramo, mali. In poba je rekel zgolj: Ne. Tako si ga je Ultimo oprtal na rame, kot da bi bil ranjen, in res je bil ranjen, a kam, sta vedela le onadva.
»Spusti,« je rekel Cabiria.
»Saj bo šlo,« je rekel Ultimo.
»Oslarije.«
Položil si je eno od fantovih rok okoli vratu in skupaj sta ga nesla dalje. Mali je nehal ihteti. Tako je nastalo njihovo bratstvo in prav po to so prišli. Smrt in strah sta bila tista, zaradi česar so se počutili tako, kot so se – zagotovo – a nedvomno je imela prste zraven tudi nenavzočnost žensk in otrok, izgubili so jih izpred oči – nadrealističen položaj, v katerem se je porajala vznesenost prav posebne vrste, skoraj prvinska. Kjer ni otrok ne mater, sam postaneš Čas, nobenega prej in pozneje ni več. In kjer ni ljubic ne žena, si spet žival, nagon in golo bivanje. Izkušali so prvinsko občutenje bivanja, bili so kratko malo moški – nekaj, česar so se bili mor da zgolj bežno dotaknili med najstniškimi rituali tovarištva ali med kratkimi večeri v bordelu. V vojni je bilo vse resničnejše, vse bolj popolno, saj je ta prvinska identiteta živalskega samca našla svojo izpolnitev že v zaukazanih dejanjih bojevanja in se je na ta način tako rekoč iztekala sama vase, se zapirala v nedotakljivi lik popolne krogle. Bili so moški, ki jim je bila prihranjena kakršnakoli dolžnost spočenjanja potomstva in ki se jih Čas ni dotaknil. Bojevanje – zdelo se je, da je to zgolj posledica vsega naštetega.
.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Alessandro Baricco

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

Oglejte si več iz oddelkov:

Mnenja kupcev

  0  ocen:
5 zvezdice
0%
(0)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 0
(0 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.