.
 
.

Kako je naš svet postal krščanski (312–394)

Avtor:

.
Redna cena: 23,70 €
Predvideni rok dobave: 7-9 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Po drugi svetovni vojni je bil Veyne krajši čas član Komunistične partije Francije, a čeprav je iz nje izstopil, je vse življenje ostal politično opredeljen intelektualec. O tem priča tudi njegova knjiga Kako je naš svet postal krščanski, v kateri se je  gradil od predpostavk o krščanskih koreninah današnje Evrope.

V osnovi zgodovinsko delo je zaradi tematike seveda provokativno in polemično, včasih celo aktualistično, vendar vseskozi tolerantno in spoštljivo. Ta dvojnost ne izvira iz omahljivosti, pač pa iz dolge demokratične tradicije. Francoski intelektualec, ki nekaj da nase, nikdar ne podcenjuje svojih nasprotnikov; za spoštovanje do njih ima namreč dobre razloge.

Preberite odlomek:


IMA EVROPA KRŠČANSKE KORENINE?


Morda bi veljalo ob tej priložnosti povedati nekaj besed o vprašanju, ki je trenutno predmet številnih razprav, med drugim tudi v evropskem parlamentu: ali lahko rečemo, da Evropa stoji na krščanskih temeljih, da njene korenine rastejo iz krščanstva. Bi bilo to trditev treba zapisati v evropsko ustavo?

MAR V ZGODOVINI SPLOH OBSTAJAJO KORENINE?

Seveda bi lahko vprašanje že kar takoj odpisali z ugotovitvijo, da gre pri vsem skupaj za lažen problem. Le kako bi lahko družba, razvejena civilizacija, sestavljena iz množice različnih družbenih okolij, prežeta s toliko različnimi človeškimi dejavnostmi in mislimi, tako heterogena, protislovna, polimorfna in polikromatska, sploh imela kake »temelje« ali »korenine«? In kdo je že videl, da bi civilizacija koreninila v religiji, ki je pravzaprav ena od njenih sestavin? In da bi k tem koreninam ostala pripeta skozi dvajset stoletij, skozi vse materialne in moralne viharje in prevrate? Religija je le ena od potez na obrazu družbe; našo družbo so nekoč prepoznavali po tej potezi; v današnji desakralizirani dobi pa se bolj prepoznavamo po odnosu do pravne države. Religija je ena od sestavin civilizacije; civilizacija ni njen odtis, pa čeprav je ime religije v določenem obdobju služilo kot nekakšen priimek, kot dogovorjena oznaka za civilizacijo: »krščanska civilizacija«. Po splošnem prepričanju je zahodna civilizacija v večji meri kot druge gojila in hvalila blagost in človečnost; prav tako gre po splošnem prepričanju to blagost pripisati vplivu krščanstva, ki je omililo nravi. Bojim pa se, da ni mogoče kar tako ugotoviti, ali je ta razlaga pravilna ali zgrešena, saj so odnosi med vero in preostalimi deli družbene stvarnosti v resnici mnogo bolj zapleteni. Gotovo se mi bo štelo v dobro, da na tem mestu ne opletam z inkvizicijo in križarskimi vojnami. Omejil se bom na kratek citat iz Marca Blocha: Kristusovo zapoved »lahko razumemo kot nauk o blagosti in usmiljenju, vendar pa se je skozi dolgo obdobje fevdalizma nadvse globoka in živa krščanska vera brez posebnih težav družila z nagnjenjem do nasilja«.

INDIVIDUALIZEM IN UNIVERZALIZEM?

Poleg teh poenostavljenih razlag bi bilo dobro opustiti tudi neoprijemljive velike besede, kot sta denimo individualizem in univerzalizem – pa čeprav Paul Valéry meni, da je krščanstvo zaslužno za oba. Individualizem naj bi bil katoliški, ker ima sleherna duša neskončno vrednost in ker Gospod bdi nad vsako dušo posebej. Bdi že, bdi, saj sproti preverja, ali so duše ponižne in ubogajo postavo. In kaj pomeni beseda individualizem? Da posameznik svoji osebi posveča posebno pozornost, ker v njej vidi vzorčni primer obče človeške usode? Da ima posameznik v odnosu do kolektiva ali do države ontološko prednost in etični primat? Je individualizem nekonformistično ravnanje, zavračanje splošno sprejetih norm? Je volja po stopanju iz vrste, po samouresničenju? Katolištvu so vse te reči enako tuje; bolje rečeno: gotovo so tudi kristjani uvideli vzorčnost svojih posamičnih usod, dajali prednost in primat, stopali iz vrste in zavračali, a v enaki meri, kot to počnemo vsi. In če je svoboda jedro individualizma, ali je svoboda krščanska, ker je krščanske zapovedi hvalevredno ubogati le, kadar jih ubogamo po svobodni volji? Že mogoče, vendar pa zapovedi ne smemo svobodno kršiti; tako imenovana svoboda je torej zgolj avtonomija znotraj podložnosti Cerkvi in njenim dogmam. Nič manj varljiva ni beseda univerzalizem; ustrezneje bi bilo govoriti o ekskluzivistični in prozelitski religiji: krščanstvo se odpira vsemu vesoljstvu in se obenem razglaša za edino pravo vero. Poganski misleci so bili resnični univerzalisti, kajti izražali so se kot filozofi: vsi ljudje, Grki in barbari, svobodni in sužnji, moški in ženske, imajo dostop do resnice in modrosti; dejansko imajo vsi ljudje enake človeške zmožnosti. Sveti Pavel ni univerzalist, ampak seržant, ki rekrutira: spodbuja ljudi, naj vstopijo v cerkev, ki je odprta za vse; ko ljudje vstopijo, se cerkev zapre; pogani in judje, svobodni in sužnji, moški in ženske, vsi bodo eno v Kristusu, če bodo ohranili vero. Tudi poganstvo je bilo odprto za vse, pri tem pa manj ekskluzivistično: katerikoli tujec je lahko častil grškega boga; če pa ga ni častil, zato ni bil preklet.

RELIGIJA IN POLITIČNI PROGRAM NISTA ENO IN ISTO

Od svetega Pavla naprej je krščanstvo tudi nejude sprejemalo v vrste izvoljenega ljudstva: sleherna duša je lahko odrešena, pa najsi prebiva v belem, rumenem ali črnem telesu. Sveti Pavel je privilegije, ki so pripadali izvoljenemu ljudstvu, razširil na pogane. Je bil to univerzalizem? Je mar sveti Pavel s tem potrdil enotnost človeškega rodu? Ne potrdil je ni ne zanikal, kajti nanjo sploh ni mislil, tako daleč ni razmišljal. Ne nasedajmo presplošnim izrazom, ne odevajmo svojih misli v preohlapne besede.

Danes pod besedo univerzalizem razumemo nekaj drugega; univerzalistična – in docela utemeljena – je trditev, da imajo vse rase, vsa plemena, pa tudi oba spola v izhodišču enake človeške zmožnosti, ter da so razlike, ki obstajajo, posledica družbenih razmer: Kofi Anan, Condoleezza Rice in nobelovec Mohamed Junus niso prav nič manj inteligentni kot G. W. Bush; nobelovec se lahko rodi med domorodci na Novi Kaledoniji ali na Borneu, vse je odvisno od vzgoje, okolja in družbe. In vendar je ta ugotovitev, ki se nam zdi tako samoumevna, stara le malo več kot sto let; omikani ljudje 19. stoletja bi bili nad njo presenečeni; njen zmagoslavni pohod – boj, ki je bil preveč vnaprej dobljen, da bi mu, medtem ko se je bil, posvečali kaj dosti pozornosti – je morda eden največjih dogodkov v zgodovini človeštva, pa čeprav rojstva te ideje nismo nikjer zabeležili in čeprav smo jo sprejeli skorajda nevede: noben ključni dogodek ni povezan z njo, noben nauk, nobena knjiga, njeno tiho zmagoslavje je prišlo samo. Ne dolgujemo je krščanstvu, pa tudi sociološki vedi ne, dobili smo jo z dekolonizacijo in z nečim, kar bi lahko imenovali sociološko stanje duha: z implicitnim »diskurzom« o pomenu družbe, ki se je brez posebnega hrupa uveljavil v začetku 20. stoletja. Tudi iskanje utemeljiteljev in duhovnih predhodnikov je lahko varljivo početje. Leta 1848 se je v Franciji v nekaterih krogih govorilo, da je bil Jezus prvi socialist, socializem pa je pravzaprav »potegnil konsekvence« iz krščanskega nauka o usmiljenju in ljubezni do bližnjega; v istem obdobju se je pojavila tudi trditev, da se je s prihodom krščanstva končala doba suženjstva, pa čeprav ni v antiki prav nihče, ne pogan ne kristjan (z izjemo Gregorja iz Nise, če smo čisto natančni), niti pomislil, da bi bilo suženjstvo treba odpraviti. Toda le zakaj naj bi krščanstvo prineslo odpravo suženjstva? Krščanstvo je religija, ne socialni ali politični program; v družbi kot taki ni imelo česa spreminjati. Kristjanom prav gotovo ne kaže zameriti, da se niso zavzemali za odpravo suženjstva, saj tudi marksistom ne očitamo, da ne skrbijo za odrešenje duš na drugem svetu. Kristus nam je vsem odvzel grehe, vsi smo lahko deležni zveličanja, metafizično smo vsi v istem položaju, vsi smo bratje, vendar smo bratje »v Kristusu«, bratstvo se nanaša na naše neumrljive duše.

Iz te verske enodušnosti nikakor ne sledi, da sta gospodar in suženj enaka na našem svetu (suženj ni mogel biti posvečen v duhovnika). Večno zveličanje si prislužimo s tem, da v zemskem življenju spoštujemo moralne zakone; sveti Pavel je torej sužnjem predpisal, naj ubogajo gospodarje. Kar pa zadeva zaključke, ki lahko sledijo iz nauka o ljubezni do bližnjega, jih je že okrog leta 314 opredelil Laktancij. Pri poganih, je zapisal, obstajajo bogataši in reveži, gospodarji in sužnji; tam pa, »kjer niso vsi enaki, tudi ni enakosti, če pa ni enakosti, ni pravičnosti, kajti pravičnost temelji na tem, da se vsi ljudje rodijo enaki«.

»Lahko bi mi kdo ugovarjal,« z razorožujočo prostodušnostjo nadaljuje Laktancij, »da so tudi med kristjani bogati in revni, gospodarji in sužnji. Prav gotovo, vendar jih mi, kristjani, štejemo za enake, za brate, pomembna je namreč duša, ne telo; naši sužnji so zasužnjeni zgolj po telesu, v duhu pa so naši bratje.« Naše univerzalistično pojmovanje človekovih pravic nikakor ne izhaja od svetega Pavla. Nasprotno, sveti Pavel je s svojimi nauki še naoljil kolesje družbene neenakosti: v cerkvenih klopeh so mali enaki velikim (razen če jih družbena skromnost ali krščanska ponižnost navede k temu, da sedejo čisto zadaj).

SMO POTEMTAKEM ŠE KRISTJANI?

In za katero Evropo pravzaprav gre, za nekdanjo ali za današnjo? Élie Barnavi nam je leta 2005 govoril o naših krščanskih koreninah in nas pri tem spomnil, kakšni smo bili v času gradnje katedral. Drži, krščanstvo je pritegnilo v službo arhitekte, slikarje, kiparje; drži, bilo je podlaga »sholastike«, srednjeveške filozofije, o kateri je bilo izrečenih veliko omalovažujočih besed, ki pa je v resnici enakovredna grški in nemški; krščanska duhovnost in ponotranjena morala sta obogatili naše notranje življenje. Drži, v tistem času smo bili kristjani. Kaj pa danes? Kaj nas še veže na svetega Bernarda iz Clairvauxa, na ljubezen do Boga, pokoro, kontemplativno življenje, mistiko, na razodetje, ki vzbuja pomisleke filozofov , na duhovnost, ki so ji morali kralji dajati prednost pred vsem drugim, na pridige s pozivi na deveto križarsko vojno? Naša današnja Evropa je demokratična, laična, zavzema se za versko svobodo, za človekove pravice, za svobodo mišljenja, za seksualno svobodo, za feminizem in socializem, za zmanjševanje družbenih razlik. Vse te stvari so nekdanjemu in današnjemu katolištvu tuje, včasih pa so z njim celo v nasprotju. Krščanska morala je propagirala askezo, na katero smo kar nekako pozabili; predpisovala je ljubezen do bližnjega (velikanska stvar, ki pa je ostala nedorečena); in učila je, da se ne sme ubijati in krasti, kar pa so tako ali tako že vsi vedeli. Povejmo naravnost: skoraj edini prispevek krščanstva k današnji Evropi, v kateri še zmeraj živi znaten delež kristjanov, je pravzaprav prisotnost teh kristjanov med nami. Če bi si morali za vsako ceno poiskati duhovne očete, bi očetovstvo moderne dobe lahko pripisali Kantu ali Spinozi. »/.../ pomoč vsem potrebnim daleč presega sile in korist zasebnika, zakaj zasebnikovo bogastvo za to še zdaleč ne zadošča. /.../ Zategadelj sloni skrb za reveže na vsej skupnosti in spada le k skupni blaginji«. Ta misel, ki jo je Spinoza zapisal v Etiki, nam je bližje kot evangelij.
Cerkev v določeni meri vpliva na družbo tudi takrat, kadar se Sveti sedež opredeli do družbenih vprašanj, kot se je denimo leta 1891 Leon XIII. z encikliko Rerum novarum, ali pozneje Janez Pavel II. Okrog leta 1950, je zapisal Michel Winock, so katoličani leve politične usmeritve razvili novo različico svoje vere, po kateri med teologalne kreposti sodi tudi zavračanje kapitalizma. Skratka, Evropa kot taka nima več ničesar skupnega s krščanskimi moralnimi nauki, ki jim sledijo le še kristjani (če jim sploh sledijo in se ni tudi krščanska morala spremenila); obstaja le povezava z liberalno strujo v današnji Katoliški cerkvi, a ta struja je manjšinska in sama črpa navdih iz sodobnega sveta. Protestantizem s svojo kompleksnostjo ostaja posebno vprašanje.

Evropa ne korenini v krščanstvu, pač pa nekatere verzije krščanstva črpajo navdih iz sodobne Evrope. Prečudne korenine, ki se prepletajo s steblom, se preobražajo skupaj z njim in se celo trudijo, da ne bi bile čisto spodaj! Morala večine današnjih kristjanov v praksi nič ne odstopa od splošno sprejete morale naše dobe (temu se je nasmihal že Anatole France), niti pri rabi kontracepcije ne (temu se je režal že Baudelaire). V zgodovini je nastopil čas, ko sta Evropa in zahodni svet dobila drugačno identiteto, ko ljudstev niso več razvrščali po veri. V 16. stoletju, ko so bolje spoznali Vzhod, so začeli ljudstva razločevati po »nraveh in običajih«: religija je bila tu le ena od stvari, ki sodijo zraven; v 18. stoletju so narode delili na »omikane« in »neomikane«. V tistem času je bila splošna življenjska raven v Angliji in v Indiji enaka. V 19. stoletju je prišlo do velikega preloma: pravna država, tehnološka revolucija, bogastvo, topnjače, vse te reči so postale znamenja »civilizacije«, ljudstva pa so začeli deliti na »civilizirana« in »necivilizirana«. V 20. stoletju smo rajši govorili o tretjem svetu, razvoju in pravni državi. Zdi se mi, da vem, od kod odpor, ki ga bo bralec bržkone občutil ob zgoraj zapisanem; kako da nimamo krščanske identitete, bo najbrž vzkliknil, ko pa je krščanstvo v nas in povsod okrog nas? Kaj pa vsa naša krščanska dediščina, naše vélike katedrale, cerkve po naših vasicah, Blaise Pascal, klasična književnost, Johann Sebastian Bach, kaj pa nabožno slikarstvo, ki so ga polni naši muzeji ...? Natanko tako, vidite: za večino izmed nas je vse to dediščina, zapuščina, nekaj iz preteklosti: iz tiste preteklosti, ki jo častimo v skladu z »modernim kultom spomenikov«, o katerem je govoril Alois Riegl. Krščanstvo je nekaj, kar smo nekoč bili, je rodbinsko ime naših prednikov. Prebivamo v stari hiši, živimo v zgodovinskem okviru, vendar pa večina izmed nas nima več prepričanj in navad nekdanjih prebivalcev. Podobno je z današnjo Japonsko, ki je »najlepša osvojitev« modernega zahodnjaštva: njena japonskost je v imenu in v preteklosti. Krščanstvo se ohranja kot dediščina, ohranja pa se tudi krščanska frazeologija: ob francoskih predsedniških volitvah leta 2007 so se vsi trije kandidati, leva, desni in sredinski, občasno zatekali h krščanski govorici, vendar so v tem jeziku predstavljali programe, ki niso imeli s krščanstvom prav nobene zveze.


© Modrijan založba, d. o. o., 2010


.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Paul Veyne

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 176
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9789612414146
  • Mere izdelka vxš: 23,5 x 16 cm
  • Založba Modrijan Založba, d.o.o.
  • Avtor:
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 0
    (0)

Mnenja kupcev

  0  ocen:
5 zvezdice
0%
(0)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 0
(0 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.