Mrzle pravljice

Mrzle pravljice so osemintrideseta samostojna pesniška zbirka Tomaža Šalamuna (1941), vendar je vsaka njegova knjiga samostojna enota, k sproti išče svoj obstoj.

Šalamunov pesniški jezik sili v mejo sveta. Besede pri tem ne povedo nič več kot to, kar pač povedo. V tem smislu je njegova poezija na meji sveta in besede, pravzaprav se v njegovi poeziji tako dogaja bitka dveh robov – roba besede in roba sveta, kjer vsak od njiju hoče svoj prostor. Ta bitka je ena glavnih tem Šalamunove poezije tudi v pričujoči knjigi. Poleg tega se s pričujočo knjigo še enkrat potrjuje dejstvo, da je Šalamun pesnik možnosti in skrivnosti.

Njegova poezija se nenehoma nahaja v prostoru brezmejne svobode. Možnost kot način pisanja oziroma udejanjanja samovolje (in s tem tudi tveganja) pri tem njegovo poezijo sploh vzpostavlja. Tako se tudi v tej zbirki kot v vseh prejšnjih dogaja tista virtualna sinergija, ki zna združevati in pesniško strukturirati najrazličnejše emocionalne, duhovne in druge izkustvene sestavine doživljajskega kolaža, iz katerih raste pesem v estetski organizem.