France Bevk sodi med najplodnejše slovenske pripovednike in najboljše mladinske pisce, saj je bil med mladimi dolga leta najbolj priljubljen pisatelj. Po končani ljudski šoli se je vpisal na učiteljišče v Gorici in do vojne poučeval. Zaradi kulturnega in prosvetnega delovanja med Slovenci pod italijansko zasedbo je bil večkrat zaprt, leta 1943 pa je odšel med partizane. Bil je predsednik odbora OF za Primorsko. Po vojni je postal časnikar v Ljubljani, nato pa se je vrnil v Gorico, kjer je deloval na vidnih javnih položajih. Bil je tudi redni član SAZU.
Bevk je pisal pesmi, črtice, novele, romane, povesti, drame ter pesmi in prozo za mladino. Pisati je začel zelo zgodaj, in sicer najprej pesmi (Pastirčki pri kresu in plesu) ter igre za mladino, nato pa se je posvetil pripovedništvu. Napisal je več kot 130 del, od tega približno 50 za mladino.Za Bevka je značilen ljudski realističen slog, prevladujoča tematika njegovih del pa je kmečko in meščansko življenje na Primorskem.
Bevkove najboljše novele so izšle v zbirki Novele (Soha svetega Boštjana, Na prelomu, Gmajna, Granata, Menče), njegove najboljše povesti so Kresna noč, Vihar, Žerjavi, Umirajoči bog Triglav, prvi roman pa je Smrt pred hišo. Za tem je napisal še zgodovinsko trilogijo Znamenja na nebu, romane Človek proti človeku, Vedomec, Žerjavi. Njegovo najboljše delo je roman Kaplan Martin Čedermac, v katerem opisuje narodnostno zatiranje v Beneški Sloveniji.
Zelo obsežen pripovedniški opus je Bevk napisal tudi za otroke in mladino. V njem opisuje otroštvo otrok na kmetih in zajema iz spominov na lastno otroštvo. Med mladimi so najbolj priljubljena dela Tatič, Jagoda, Lukec in njegov škorec, Lukec išče očeta, Pastirci, Čarovnica Čirimbara, Pestrna, Grivarjevi otroci, Učiteljica Breda.
Leta 1954 je prejel Prešernovo nagrado.
»Taka je naša tolminska zemlja. Tepejo jo in bijejo, boli jo, da vpije in se zvija, umreti ne more, ker je večno živa /.../ Ljudje bodo znali ceniti življenje, ki so ga odkupili s trpljenjem, znali ljubiti zemljo, ki so jo stokrat odplačali s krvjo, tisti stari, po svoji žilavosti in življenjski odpornosti občudovanja vredni ljudje, katerih si ti, bralec, in jaz, ki sem ti z ljubeznijo to povest napisal."
.