.
 
.

Na stičišču svetov - Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja

4 (4  ocen uporabnikov )

Popotovanje po bolj oddaljeni zgodovini ljudi po ozemlju, ki ga Slovenci danes v glavnem razumemo kot svojega in ki je v največji meri vključen v državo Slovenijo.

.
Redna cena: 25,80 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Slovensko ozemlje je bilo vedno znova prehodno območje, ločnica, vendar hkrati tudi stičišče različnih kultur, ljudstev, narodov in držav. Tu so se srečevali konjeniška ljudstva evrazijskih step in barbari evropskega severa in vzhoda; Slovani, Germani, Romani in ugrofinski Madžari, zahodnoevropsko in bizantinsko cesarstvo; tujerodna gibkost in domača vztrajnost. 


Zgodovina Slovencev je pravzaprav stvar zadnjih stoletij, a zato ni slovenske zgodovine, če jo razumemo kot zgodovino prostora, v katerem leži današnja Slovenija, in ljudi, ki so v njem živeli, nič manj, le natančneje je opredeljena. Govoriti samo o zgodovini Slovencev ali o zgodovini slovenskega naroda pomeni, strogo vzeto, nič manj kot odpoved delu lastne preteklosti: pomeni npr. odpoved plemiškim rodbinam, ki so v ta prostor prišle od drugod, a so prav tu našle svojo domovino in za njen napredek in blagostanje tudi marsikaj storile; pomeni odpoved številnim zahodnoevropskim menihom, ki so to ozemlje kulturno in duhovno obogatili in s svojimi rokopisnimi kodeksi pomembno oplemenitili kulturno dediščino, na katero smo danes tako ponosni; pomeni odpoved Janezu Vajkardu Valvasorju, ki je bil po svojem izvoru iz Italije; pomeni odpoved pomembnemu segmentu meščanstva in meščanske kulture nasploh ter vsem tistim ljudem, ki so bili tu doma, a se niti jezikovno niti etnično niso opredeljevali kot Slovenci.


Vsa omenjena različnost je ta majhen prostor zaznamovala in obogatila s svojimi posebnostmi, ki so se ohranile v zgodovini in izročilu tega ozemlja. Nobenega razloga ni, da bi se odpovedali tej dediščini, je pa nemara prav, da stvari predstavimo takšne, kot so bile, in jih poimenujemo s pravimi imeni.


Knjiga se navezuje na delo Petra Vodopivca Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja. Obe knjigi skupaj tvorita celoto in omogočata bralcu, da se seznani s slovensko zgodovino v njenem celotnem loku od prazgodovinskih kultur do konca 20. stoletja.


O avtorjih

Peter Štih (1960) je redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskuje srednjeveško zgodovino med severnim Jadranom in vzhodnimi Alpami, kjer ga zanimajo zlasti teme, kot so slovanske etnogeneze in državne tvorbe zgodnjega srednjega veka, oblikovanje dežel, zgodovina plemstva, diplomatika in kritika virov ter stereotipi in miti v slovenski zgodovini in zgodovinopisju. Je odgovorni urednik Zgodovinskega časopisa, izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter dopisni član Avstrijske akademije znanosti.


Vasko Simoniti (1951) je redni profesor za zgodovino novega veka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalno se je ukvarjal predvsem z zgodovino zgodnjega novega veka na Slovenskem, in sicer s temami, ki zadevajo vojaško zgodovino, turške vpade, mite, povezane z njimi, pustošenja in množična umiranja, nastanek zgodnjenovoveške države in kulturno zgodovino. Ukvarjal se je tudi z vprašanji zgodovinopisja, odnosa zgodovinarja do zgodovine ter s slovensko zgodovino v 20. stoletju. V letih 2004–2008 je bil minister za kulturo Republike Slovenije, v prvi polovici leta 2008 pa hkrati tudi predsednik Sveta ministrov za kulturo Evropske unije.

Preberite odlomek:

V 18. stoletju se je zelo povečala poraba alkohola. Medica, ki je bila v predhodnem stoletju še pijača vseh slojev, je tedaj postala pijača revežev, znatno pa je narasla poraba vina. Vino je postalo prevladujoča in vsakodnevna pijača, žganje je bila praviloma praznična pijača, poraba piva pa je narasla na račun vina šele ob koncu stoletja. Poleg gostiln, kjer so ljudje lahko tudi igrali karte, domino, šah in biljard, so se zelo pomnožili vinotoči, ki so nudili dodaten zaslužek mestnemu in trškemu prebivalstvu. Od napitkov, ki so veljali do tega časa za nenavadne, so dobili svoje mesto – sprva v bolj uglajenih gospodinjstvih – tudi čokolada ter poživili čaj in kava. Iz okolja zasebnosti je z odprtjem kavarn značilno prodrla kava. Potem ko so bile do konca 17. stoletja že po vseh zahodnoevropskih mestih, je kavarno leta 1713 dobila tudi Ljubljana. Pitje kave se je sicer širilo počasi in mesta v notranjeavstrijskih deželah so dobila kavarne večinoma šele v drugi polovici stoletja. Vendar pa sta se kava in ob njej rogljič sčasoma tako uveljavila v celotni avstrijski in kasneje avstroogrski monarhiji, da sta postala v določeni meri celo njun prepoznavni znak. Kratica k. u. k. (kaiserlich und königlich) je v tem primeru izgubila svojo vseobsegajočo uradniško strogost in v novem pomenu besed – kava in kifeljček – rogljič (Kaffe und Kipferl) – na sproščujoč in delno tudi samozbadljiv način označevala razširjeno vsakodnevno razvado urbaniziranega prebivalstva. Popotni nemirnež Johann Gottfried Seume, ki je na svoji poti v Italijo prečkal slovenski prostor leta 1803, je zapisal, da so bile kavarne v Gradcu in v Ljubljani (kjer jih je bilo ob koncu 18. stoletja sedem) veliko boljše kot na Dunaju. Trditev je bila morda pretirana, vendar pa dejansko sporoča, da so bile kavarne v mestih že trdno zakoreninjene. Poleg alkohola in kave se je udomačila med ljudmi še ena »sladkost« v času baroka – tobak. Uživanje posušenih listov te rastline na različne načine se je močno razširilo med vsemi, tudi nepremožnimi sloji prebivalstva. Uvoz in distribucija sta zato prinašala nemajhne dohodke in vladar je kmalu, že leta 1701, vpeljal najprej tobačni monopol, nato pa davek. Seveda je glede na razsežnost porabe tobačne opojnosti prišlo po eni strani do ustanovitve cesarske tobačne manufakture – v Trstu že v dvajsetih letih, konec petdesetih let pa do stanovske v Ljubljani – po drugi strani pa do tihotapstva in z njim, podobno kot pri trgovini s soljo, do številnih sporov med kmeti in uslužbenci zakupnikov monopolnih oziroma davčnih pravic.


.
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

Mnenja kupcev

  4  ocen:
5 zvezdice
50%
(2)
4 zvezdice
25%
(1)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
25%
(1)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 4
(4 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.