.
 
.

Kakor, da se ne bi zgodilo nič

Avtor:

.
Redna cena: 9,90 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

Opis

Zakaj brati Matjaža Brulca?


V svoji drugi zbirki kratkih zgodb Matjaž Brulc predvsem ostaja zvest sebi oziroma zavezan razločni liniji, ki jo je začrtal s prvencem Diznilend.


Tu je, za začetek, naslov, bržkone tehtno povzet po eni izmed petnajstih zgodb, ki se ponuja kot ključ za razbiranje celote. Kjer je tako Diznilend namigoval na lažno, plastično fasado vsakdana, pod katero se – opazno prizadetemu očesu pisatelja – črviči pristno, Kakor da se ne bi zgodilo nič napeljuje na prazni tek tega istega vsakdana; na neskončno, lahko tudi beckettovsko vztrajanje v nesmislu, ki ga osmišlja ali vsaj naprej poganja zgolj neartikulirana vera v nekaj drugačnega, morda boljšega; na dogodek, ki rahlo Zakaj brati Matjaža Brulca?


 


V svoji drugi zbirki kratkih zgodb Matjaž Brulc predvsem ostaja zvest sebi oziroma zavezan razločni liniji, ki jo je začrtal s prvencem Diznilend.


 


Tu je, za začetek, naslov, bržkone tehtno povzet po eni izmed petnajstih zgodb, ki se ponuja kot ključ za razbiranje celote. Kjer je tako Diznilend namigoval na lažno, plastično fasado vsakdana, pod katero se – opazno prizadetemu očesu pisatelja – črviči pristno, Kakor da se ne bi zgodilo nič napeljuje na prazni tek tega istega vsakdana; na neskončno, lahko tudi beckettovsko vztrajanje v nesmislu, ki ga osmišlja ali vsaj naprej poganja zgolj neartikulirana vera v nekaj drugačnega, morda boljšega; na dogodek, ki rahlo oplazi, vzvalovi ta vsakdan samo zato, da bi, vsaj navzven, nato spet vse ostalo isto, celo še bolj zakoličeno v svoji statičnosti.


 


Dalje Brulc v prepoznavni maniri vztraja na razpršenem pogledu, ki se enkrat potaplja v urbano, drugič spet prečesava ruralno okolje; enkrat pripoveduje iz prve roke, drugič nato v tretji osebi; se enkrat zadovolji s posebej sočnim ocvirkom absurda ali apatije kot poante kakšne zgodbe, drugič pa oko utripne, podreza v neko drobtino življenja in spet zamiži skorajda kot po naključju, brez začetka in konca, tako kot se iz drvečega vlaka ošvrkne silhueto na peronu, ki hipoma vzdrami domišljijo, vendar je treba naprej, do novega perona in nato spet mimo njega. Tisto, kar nato veže ta kalejdoskop v obrisih zaznanih usod, je navidezna distanca, celo hlad, ki veje iz počasnega, skopega in obenem privlačnega pisanja, metodičnega v svojem popisovanju bežnih utrinkov banalnega vsakdana, neprizadetega, ko se ti utrinki mimogrede zlijejo v kakšen usoden pomen.


Naposled je tu snov, ki jo je Brulc v zgodbe kvasil že v prvencu in s katero se poigrava tudi tokrat. Protagonisti njegovih pripovedi so, spet nadvse sistematično, tisti/tiste/tisto, kar utegne politično korekten diskurz označiti za družbeno obrobje, dejansko pa gre bržkone za nemo, tudi utišano večino: to so drobni kriminalci, bivši džankiji, nezaposlene zgube, falirani študentje, priseljenci z juga, svetobolni potepuhi, anonimni sosedje, deklasirani fizikalci, snažilke, strojevodje, tovornjakarji, utrujeni malomeščani in kar je še podobnega, včasih po lastni izbiri, najpogosteje pa kar tako. Tisti, skratka, ki sami ne pišejo svojih zgodb, temveč jih živijo po nareku drugih; tako kot svojih zgodb tudi ne zapisujejo in ne objavljajo, temveč to namesto njih počno drugi, praviloma takšni z diplomo in bolj ali manj pristno fascinacijo nad drugačnim.


Kritično lahko pripomnimo, da se na tej točki pisanje Matjaža Brulca prav v ničemer ne razlikuje od trenda, ki zaznamuje dobršen kos sodobne domače proze, zlasti v segmentu kratkih zgodb. Opravka imamo s poskusom vživljanja v kožo drugega, kjer se, kot naročeno in grobo rečeno, ponuja plebejec, mali človek; kot nekdo z dozdevno (bolj) surovo izkušnjo surovega življenja, tudi kot nekdo, ki te izkušnje najpogosteje ne strnjuje v literaturo in je zato avtentičnost takšnega vživljanja za bralca, ki večkrat kot v bife ali na tračnice zaide v knjižnico ali v pisarno, težko preverljiva, prej kot v sočustvovanje ali razmislek ponujena v prevzetost ali kratkočasenje.


V brk pravi mali povodnji takšne literature se naivno, dobrohotno umevanje morda začudi, koliko izborne pisarije je porodila najbolj zaprašena ulica, kakšen Basquiat je skratka slovenski literat; nekoliko manj naiven poskus razumevanja pa se upravičeno vpraša, čemu je potrebno to poustvarjanje (za dosego) avtentičnosti, razmetavanje talenta za vživljanje namesto podoživljanja, mar ni dometa tu lepo začrtal Kovačič, zakaj zdaj riniti navzdol, nazadovati, gnesti tujo kožo namesto svojega mesa, striči dlake in ne puščati krvi?


Ker pa smo pač tam, vživeti v tretjega, v katerega se je vživel drugi, onstran naših regularnih zaznav, lahko skratka ugotovimo, da Brulc, tako kar se tiče konkretne snovi kot njene obravnave, še vedno plava v poprečnem dometu številnih drugih domačih peres; njegove zgodbe so takole, na prvo branje, naravnost stereotipno slovenske, v kolikor slovenskost lahko razumemo tudi kot kvalitativni prilastek domače umetnosti. Nadvse očitno jih prežema ponosna antiintelektualna drža, vsekakor ponarejena in zato tolikanj bolj patetična, tudi v kolikor nato jedko ironijo, ki te zgodbe zaznamuje, razkrinkavamo kot prvo in najbolj enostavno zatočišče razuma, preveč skromnega, da se, ko enkrat predre površino, tam spodaj zadovoljil s čim več kot le opisom, zabeležko, zaznamkom, robno opombo. In to tam, kjer bi bil morda naposled potreben tudi uvid.


Opisana drža nato streže s plejado motivov, ki jih le stežka označimo za kaj drugega kot najbolj razvpite problemske stereotipe domače družbe (in posledično literature). Prav vsako Brulčevo zgodbo tragično markira nezmožnost komunikacije: med liki, med likom in svetom. Ta nezmožnost se včasih izrodi v nesporazum, enkrat izrazito tragičen, drugič blago komičen, tretjič samo absurden, včasih pa preprosto izzveni v vakuumu širšega in vsesplošnega nesmisla. Prav vsak izmed plastično, to je treba priznati, oblikovanih likov je ukleščen v svoj drobni, omejeni mentalni svet; ven bodisi ne morejo, bodisi nočejo pokukati, če pa to že storijo, se hip zatem po polžje le še globlje potisnejo v svoj siceršnji brezup in malodušje. Ali pa umrejo. Ljubezni v takšnem videnju sveta seveda ni, je pa zato pisana vrsta bolj ali manj raztreščenih razmerij, nepovratno polomljenih družin, mrtvih ali odsotnih očetov, osamljenosti in depresije, šovinizma, samomorov, pa seveda alkohola, veliko alkohola. In to je navidez vse. Smo torej nikjer drugje kot doma, v varnem in zatohlem zavetju arhetipov, v Žalcu, ki je »žalosten«, v Ljubljani, ki je »zašminkirana«, in v Mariboru, kjer živijo »toti fuknjeni Štajerci«.


Zakaj torej brati Matjaža Brulca? Zakaj res, ko pa navidez ne prinaša nič drugega, česar v domačem prostoru ne bi nahajali že v izobilju? Zakaj neki, ko pa njegovi poskusi oživljanja naslovov iz lokalne črne kronike tam nastopajočim inicialkam podarijo le usmrajeno telo, še motivacije ne, kaj šele poskusa razlage ali osmišljanja.  


Iz treh razlogov, ki scela odtehtajo vse navedene diagnoze in pomisleke.


Prvič preprosto zato, ker Matjaž Brulc dobro piše. Njegov asketski jezik tako gladko in suvereno liže kraste in odprte rane na tkivu popisane družbe, da v imenu višje, lahko tudi poetične resnice nemudoma odpade očitek o upravičenosti takšnega početja. Če je Brulc poklican za kronista najmanjšega človeka po nuji, iz lastne izkušnje tragike ali absurda, ali zgolj po zavestni izbiri, je nepomembno. Štejejo samo privilegij, ki si ga v končni fazi lahko vsak vedno vzame le sam, da bo svoj talent razdal v prav takšen namen; odgovornost, da je nato v svojem početju dosleden; in spet privilegij, tokrat privilegij bralca, ki mu je takšen pogled s strani nato podarjen.


Drugič zato, ker je Matjaž Brulc s svojo prvo, še bolj pa z drugo zbirko kratkih zgodb preprosto del zeitgeista. V konkreten tukaj in zdaj je zasajen tako čvrsto in tako suvereno, da njegove zgodbe in njihov nezamenljiv okus po senčnih predelih začetka nekega stoletja pridobivajo že skoraj antropološko vrednost. Če iz tega zamrznjenega zeitgeista nato štrlijo stereotipi, je to lahko zgolj stvar nuje, ki se ne umakne pred dejstvi in jih zatipa pri koreninah.


In tretjič, bistveno in neprecenljivo, zato, ker iz vsake zgodbe Matjaža Brulca, pa naj si je avtor k temu zavestno težil ali ne, veje komaj zaznavna, pogosto v celo svoje nasprotje zakrinkana, pa zato toliko bolj presenetljiva, pristna, neponarejena empatija. Pokaže se tam, kjer je ni bilo pričakovati; na način, ki namiguje, da se v resnici ni zgodilo prav nič posebnega, kaj šele odrešujočega; je pa zato toliko bolj ganljiva, toliko bolj usodno poseže, če že ne v tok, pa vsaj v barvo pripovedi; tako kot to na primer stori neka nepomembna, zamazana bluza, ki jo neznanec opere neznanki, medtem ko ona drema med čakanjem na avtobus.


Ta empatija je tudi tisto, kar pripovedovanje Matjaža Brulca povzdiguje v izpovedovanje; tisto, kar v sklepni fazi povsem zabriše razlike med prvo, drugo in tretjo osebo. Tako kot je tudi pogled iz drvečega vlaka lahko samo navidez neprizadet, celo hladen in ponarejen, ko ošvrkne popolnega tujca na peronu in gre nato naprej; naprej pač mora, ker je prilepljen na vlak, obsojen na montažni preskok, na nov peron in novega tujca na njem, pri čemer prava emocija zavoljo tega kakopak še ni izvzeta; droban utrinek je in ne zvezda, zaljubljenost in ne ljubezen, pa zato še nič manj dragocena. 


Spremna beseda: Jurij Meden

.
.
.

O avtorju - Matjaž Brulc

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 145
  • Jezik: slovenski
  • Leto izida: 2009
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9789616421768
  • Mere izdelka vxš: 23,7 x 20,8 cm
  • Založba Založba Goga
  • Avtor:
  • Zbirka: Literarna zbirka goga
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 0
    (0)
Oglejte si več iz oddelkov:

Mnenja kupcev

  0  ocen:
5 zvezdice
0%
(0)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 0
(0 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.